Mesec: november 2021

V časopisu Družina je bil 19. septembra 2021 objavljen članek “Začenja se sinodalna pot”. V njem je na kratko predstavljena škofovska sinoda, ki se bo začela oktobra letos, zaključila pa se bo oktobra 2023 s škofovskim zborom v Rimu.

Pripravljalni dokument sinode vabi prav vsakogar k poslušanju, dialogu in skupnemu razločevanju. Posebej je izpostavljena pomembnost vključitve izključenih in odrinjenih. Odločitev za takšno “skupno potovanje” je preroško znamenje človeški družini, da se poenoti pri iskanju skupnega dobrega.

Ker smo v sinodalni proces vključeni vsi člani Božjega občestva, je potek sinode razdeljen na tri korake. V prvem koraku, ki bo trajal od oktobra 2021 do aprila 2022, bomo člani različnih krščanskih skupnosti povabljeni, da aktivno sodelujemo v procesu. Osnovno vprašanje, ki naj bi usmerjalo delo skupin, je: “Sinodalna Cerkev je pri oznanjevanju evangelija skupaj na poti. Kako se to potovanje dogaja danes v vaši Cerkvi? H katerim korakom vas vabi Sveti Duh, da bi rasli na tem skupnem potovanju?”

V naslednjih korakih bodo krajevni škofi zbrali in uredili sadove dela skupnosti in občestev ter jih obravnavali po posameznih celinah in nato na zaključnem škofovskem zboru.

Glavni namen te sinode ni dobiti nek dokument, ki bo zaključil delo, ampak sam proces predvsem poslušanja in dialoga z drugimi in drugačnimi, ki bo povečal našo občutljivost za stiske drugih in pripravljenost, da priskočimo na pomoč. Zaradi tega izgovor, da našega mnenja tako nihče ne bo poslušal in se zato nima smisla truditi, ni utemeljen.

Pripravljalni dokument se vsebinsko zelo navezuje na okrožnico “Vsi smo bratje” in je konkreten odgovor na vprašanje, ki se je pojavilo nekaterim bralcem okrožnice: “Kaj sploh lahko naredim?” Zdaj je od nas odvisno, ali se bomo odzvali povabilu ali ga bomo raje preslišali.

Brane Petek

FOTO: Ljuba brank/Wikipedia

Sporočilo starca Porfirija iz Svete gore Atos

Starec Porfirij nam je dal spoznanje o tem, kako naše slabe misli po nas delujejo in se prenašajo na naše bližnje in kako jih posledično prizadene zlo. »Mi na skrivnosten način prenašamo svojo zlobo in že z zlimi mislimi se te lahko udejanjajo,« je trdil svetogorski starec. Človek poseduje takšne duhovne sile, da lahko prenaša dobro ali slabo v svojo bližino. To so zelo občutljive zadeve. Ko se jih lotevamo, je potrebna zelo velika pozornost. Vse je potrebno obdelovati v dobrem.

Nikoli ne mislimo nič slabega o drugih. Celo en pogled ali vzdih vpliva na naše bližnje. Tudi najmanjša jeza povzroča zlo. Iz naše duše izhaja slabo in dobro in to prenašamo na druge.

Bodimo pozorni, da se ne jezimo na tiste, ki nam povzročajo škodo, potrebno pa je, da z ljubeznijo prosimo zanje. Karkoli nam povzroči bližnji, nikoli ne mislimo slabo o njem. Nikoli ne mislimo ali si želimo, da bi Bog poslal kakšno nadlogo ali ga kaznoval zaradi njegovega greha. Takšna misel povzroča veliko zlo, pa čeprav se mi tega niti ne zavedamo. Pogosto se jezimo in se izrekamo ali si mislimo: »Ali se ne bojiš Božje pravičnosti, ali se ne bojiš Božje kazni?«

Drugič pa govorimo: »Bog te bo zagotovo kaznoval, za to, kar si storil, « ali pa: »Gospod usmili se ga,« ali: »Gospod prizanesi mu.« V vseh navedenih primerih je globoko v nas neka želja, da bo tak človek kaznovan. Vendar namesto da bi priznali svojo jezo zaradi njegovih napak, predstavimo svojo jezo na drug način in se sprenevedamo, da prosimo Boga za takega človeka. V bistvu pa na ta način preklinjamo svojega brata. Celo ko rečemo: »Naj Gospod preveri in razsodi, celo takrat po naši duši deluje ta drža na nek skrivnosten način, kar vpliva na dušo in se ji dogaja nekaj slabega.« Ko imamo slabe misli, neka zla sila prihaja iz nas in se prenaša na bližnjega, tako kot se zvok prenaša po zvočnih valovih. Ne povzroča zla Bog, ampak človeška zloba. Ne kaznuje Bog, ampak se naša slaba drža na skrivnosten način prenaša v dušo bližnjega in mu povzroča zlo.

Kristus nikoli ne želi slabo. Nasprotno, sporoča: »Blagoslavljajte tiste, ki vam povzročajo  slabo.« Nevoščljivost in zloba je tisto, čemur se reče urok in kar je velika težava. To  predstavlja slabo delovanje in vpliv, do katerega prihaja, ko se od drugega ali drugemu želi nekaj na grešen način. Pri tem je potrebna velika pozornost. Nevoščljivost pri bližnjih povzroča veliko zlo. Tisti, ki je nevoščljiv, se mu lahko niti ne sanja, da povzroča veliko zlo.

Vendar tistemu, ki je Božji človek, ki se spoveduje grehov, se obhaja z Najsvetejšim in nosi sveti križ, ne more nič od tega škodovati. Tudi če bi se vsi demoni spravili na tako osebo, mu nič ne morejo. V naš duši je nekaj, kar se mu reče moralist. Ta moralist negoduje, ko vidi nekoga, da je zašel na stran pota, pa čeprav pogosto prav ta obsoja in je on sam zašel na stran pota. Vendar se tak ne prepira sam s seboj, ampak s svojim bližnjim. Tega Bog ne želi. Sv. pismo pravi: »…Če torej poučuješ druge, kako to, da ne poučuješ sam sebe? Kako to, da oznanjaš »ne kradi«, pa kradeš?« (Rim, 2,21–22) Mogoče ne krademo ali ubijamo, pripisujemo pa zlo drugemu in ne sebi. Na primer govorimo: »Moral bi to storiti, pa nisi, zato se ti je to in to zgodilo.« V bistvu pa mu privoščimo, da se mu nekaj slabega zgodi. Na nek skrivnosten in neprimeren način drugemu jemljemo moč, ki jo potrebuje za svoje dobro delo in mu povzročamo zlo. Lahko povzročimo, da tak zboli, da izgubi službo ali lastnino ipd. Na tak način ne povzročamo zla samo bližnjemu, ampak tudi sebi, ker se oddaljujemo od Gospodove milosti. Tako prosimo, pa nismo uslišani, iščemo in ne prejemamo. Zakaj je tako? Ker na slab način prosimo.

Potrebno je najti način, da se osvobodimo od te naše skrite nagnjenosti, da ne negujemo in razvijamo slabe misli o drugih. Velika je skrivnost, ki se skriva v naši duši in tisto, kar se v njej skriva, lahko vpliva na osebe in dogajanja. Drugačne so posledice, če pozorno sporočamo, da naš bližnji ne živi primerno, in prosimo Boga, da mu pomaga in ga privede do kesanja. Ko se prosi za bližnjega in se mu želi dobro, takrat neka dobra sila izhaja iz takega človeka in se prenaša na njegovega brata, ki ga ozdravlja, krepi in oživlja. Skrivnost je na kakšen način ta sila prihaja iz nas. Vendar tisti, ki nosi v sebi dobro, posreduje iz sebe to dobro silo na skrivnosten in nežen način. Razsvetljuje bližnjega s svetlobo, ki okoli njega povzroča zaščitni krog, ki ga varuje pred zlom …

Ne na dobro in ne na zlo niti najmanj ne vpliva oddaljenost. Tako dobro kot zlo lahko pošiljamo na neskončno daljavo … Tisto, kar se ne da izreči, ima pogosto večjo moč od besed. 

Prevedel Jovan Lukovac

FOTO: splet (Mozaik patra Rupnika v San Giovanni Rotondu)

V tem prvem izvodu Plamenov po poletnem premoru naša misel potuje v leto, ki je pred nami. Zajemimo ga kot celoto. Smo v letu spreobrnjenja sv. Ignacija Lojolskega. Gre za izreden dogodek za Cerkev, za nas, jezuite, in tudi za vse, ki so do spreobrnjenja prišli s pomočjo ignacijanske duhovnosti ali pa ki jim spreobrnjenje, tudi notranje, veliko pomeni.

Kot sem že v junijskih Plamenih napisal, je spreobrnjenje za sv. Ignacija pomenilo to, da se ni več toliko spraševal o sebi, ampak o Bogu, ki mu je odpiral pot naprej. Prav v tem duhu

zazrtosti v Boga so prvi patri jezuiti v moči razločevanja sklenili, da je bolje, če v večjo Božjo slavo in za večji blagor duš ostanejo skupaj in se ne razpršijo vsak zase po svetu. To ni bilo samo po sebi umevno in Božja volja bi lahko drugače pokazala. Vendar, spoznali so, da bo skupnost pravih prijateljev v Gospodu (prvih jezuitov) dala notranjemu spreobrnjenju in globoki duhovni izkušnji večjo pričevalnost in da bo v večji blagor za vse. In prav za to so se takrat odločili.

Tako lahko mirno rečemo, ne samo za prve jezuite, ampak nasploh, za duhovnost, za vero in za Cerkev, da posamezno, trenutno enkratno duhovno doživetje in spreobrnjenje, ki so seveda ključni vidiki pri notranjem dogajanju vsakega izmed nas, nimata tiste teže in moči, kot jo imata, če sta znotraj širšega okvira, ki mu ga daje skupnost ljudi, naravnanih na Boga.

Gre za to, da se zazremo in napajamo ob Božjem delu in načinu odrešenja. Kristus je zbral ljudi okoli sebe in se je poslovil od tega sveta z besedami: »Ne bojte se«, »Mir z vami«. Razdeljenost je gotovo najbolj vidna posledica izvirnega greha, ki obenem najbolj tragično zaznamuje človeško zgodovino. Poznamo seveda tudi povezanosti, združevanja, skupnosti, ki niso prava, ker napačno vežejo človeka nase in mu ne pomagajo, da raste kot oseba odnosov. Vendar tudi to je posledica razdeljenosti.

V zgodovini krščanstva in Cerkve je skupnost v Kristusu bila tudi napačno razumljena in preveč po človeško živeta.  Vendar, če govorimo o upanju, o veri, o ljubezni in o veselju, je mogoče storiti vsakdanje korake naprej, tako sami kot skupaj, le v Njegovem imenu.

Skupnost, odnosi, prijateljstva, ki jih ne gradimo sami, ampak jih Gospod, v katerem je odpuščanje, sprava in obilo milosti, pa izpolnijo človeka, saj ga postavijo v njemu najbolj naravni bivanjski okvir.

Nedolgo nazaj smo v nedeljskem evangeliju brali dva prizora o apostolih. V prvem sprašujejo Jezusa, kako to, da niso mogli v sinagogi ozdraviti nemega in gluhega dečka (imeli so ga za obsedenega; Mr 9,14–29). V drugem pa so se spotikali nad tem, da nekdo, ki ni iz njihovega kroga, izganja hude duhove v Njegovem, Jezusovem imenu (Mr 9,38–41). Jezusov odgovor je zelo jasen. Hudega duha je mogoče izgnati le z molitvijo, in če kdo to počenja v Njegovem, to je Jezusovem imenu, tudi če ni iz ožjega kroga učencev, naj ga pustijo, da izganja, saj prav zato, ker to dela v Jezusovem imenu, ni proti njim, ni nasprotnik, ne razdira, ampak je z njimi. Kaj za nas to pomeni? Ne bomo izganjali hudih duhov in naša skupnost bo šla naprej. Hvala Bogu! Vendar kot Skupnost krščanskega življenja za nas velja še bolj in predvsem to, da je vse le v Njegovem imenu. Skupnost v različnosti je mogoča le v Njegovem imenu in tudi odgovori na vse izzive, s katerimi se srečujemo, so mogoči le v Njegovem imenu.

Kristus je bil na križu sam, vendar po vstajenju in daru Svetega Duha, ko je skupnost vernih (Cerkev) spoznala, da ne gre le za vprašanje križa, ampak predvsem življenja, je začela rasti in je res postala skupnost, polna upanja, vere in ljubezni. To je temelj, ki ni sam po sebi umeven, a je podlaga vsega razumevanja, spoznavanja, razločevanja in spraševanje vesti (ekzamna). Govorimo o ignacijanskih duhovnih sredstvih, posebej še o ekzamnu in razločevanju. Ta duhovna sredstva so nam seveda v pomoč, da pridemo do novih spoznanj, vendar tudi, da stalno poživljamo tista spoznanja, tiste smisle, poglede in namene (zelo ignacijanski izraz), ki smo jih v Gospodu spoznali kot temeljne.

Ime Skupnost krščanskega življenja vsebuje vse to. Skupnost lahko ostane le, če pustimo, da jo gradi Bog, in če smo združeni v Kristusovem imenu. Le v Njegovem imenu lahko v odpuščanju in spravi gremo naprej in le v Njegovem imenu lahko pričujemo o tem, da je Bog ustvaril človeka za življenje in ne za smrt.

p. David Bresciani

Besedilo je bilo objavljeno v glasilu Skupnosti Plameni

FOTO: Jože Žagar