Evangelij skupnosti
Pred nami so božični in novoletni prazniki in upam, da se jih veselimo. Ker je v tem novem bogoslužnem letu, ki smo ga začeli z adventom, na vrsti Matejev evangelij, bom z vami podelil nekaj misli v zvezi s prvim od štirih evangelijev.
Strokovnjaki ga imenujejo evangelij skupnosti, ker še posebej naglaša naše bratstvo in sestrinstvo v Jezusu Kristusu, ki je Sin in po katerem smo vsi sinovi Boga Očeta in zato med seboj bratje in sestre. V naših bratskih in sestrinskih odnosih se razodeva naše sinovstvo in naš odnos z Drugim, z Bogom Očetom v Jezusu Kristusu.
Zaradi tega poudarka na skupnosti je bil Matejev evangelij od vsega začetka najbolj bran in postaja čedalje bolj izzivalen tudi za naš čas, ko je vprašanje cerkvene skupnosti precej načeto zaradi bolj individualistične miselnosti.
Prav zaradi tega je Matejev evangelij gotovo primeren tudi za slehernega človeka, saj je vprašanje skupnosti bolj kot družbeno bivanjsko vprašanje. Človek ni ustvarjen za to, da se iz strahu zapira vase, ampak je ustvarjen za skupnost v širšem in tudi ožjem smislu besede, kot so lahko prijateljstvo, družina in zakon.
Za našo skupnost SKŽ je Matejev evangelij zanimiv tudi zato, ker bralca stalno spodbuja k spominjanju božjih del odrešenja. Živ spomin božjega delovanja nam gotovo pomaga razumevati same sebe tako z vidika preteklosti kot tudi v luči prihodnosti, saj postajamo to, kar smo v božjih očeh.
Na začetku Matejevega evangelija nas kar preseneti Jezusov rodovnik: od Abrahama do Jezusa je 42 rodov (trikrat po štirinajst). Matej ne začenja kot Luka s pripovedjo o dogodkih Jezusovega rojstva, ampak kar z rodovnikom, kar je seveda za Jude imelo velik pomen. Rodovnik je z vidika poznavalcev človeško pester, vendar je za nas, ki ga beremo, dolg in bi lahko rekli tudi dolgočasen. Kar pa vzbudi našo pozornost, je njegov konec: na koncu je ta rodovnik prekinjen, sv. Jožef ni Jezusov biološki oče, ampak le krušni.
Težko razumemo to Jožefovo ponižnost in zdi se nam, da je Bog preveč zahteven. Ne zavedamo pa se, da je brez Boga, brez Božjega posega, brez tistega »v moči Sv. Duha«, naša človeška stvarnost dolgo vodoravna, kar dolgočasna, kot je pač lahko nek rodovnik: zanimiv le za ozek krog ljudi.
Potrebno je, da se ta rodovnik prekine, da se vsi skupaj ustavimo in da se zamislimo kot Jožef in Marija in da dovolimo, da nas moč Najvišjega obsenči in da je naša človeška stvarnost oplojena od Sv. Duha. Kristusov rodovnik je rodovnik tistih, ki so verovali in za katere nobena prekinitev in noben božji poseg ni pomenil izgube, nemoči in poraza. Obratno, pomenil je odrešenje, pomenil je življenje, pomenil je popolno uresničenje človeka, in to predvsem kot človeka skupnosti, odnosov in ljubezni. Če se Bog sklanja k nam in prihaja med nas kot človek, se gotovo lahko tudi mi odpremo duhovni, Božji resničnosti, za katero smo ustvarjeni. Smo ljudje skupnosti, odnosov, tudi in predvsem skupnosti z Bogom, kot sta to bila v prvi vrsti sv. Jožef in Marija. Pravzaprav smo lahko bratje in sestre le v Jezusu Kristusu, v katerem imamo tudi vsi le enega očeta, Boga, in po katerem vse prejemamo. Prav zavest, da vse prejemamo od Boga Očeta, naredi, da tudi mi kot krušni očetje skrbimo s hvaležnostjo za vse, kar nam Bog daje. Tudi mi smo kot sv. Jožef poklicani, da postanemo krušni očetje in matere; da se kot Jožef in Marija na betlehemskih pastirskih poljanah zazremo v skrivnost življenja, ki nam je dano živeti. »Čas, ki nam je dan živeti, je bolj pomemben kot vse ostalo,« pravi papež Frančišek. Pustimo torej tudi mi, kot sta to storila Marija in Jožef, da v ta naš čas vstopi novorojeni Gospod.
Blagoslovljene praznike želim vsem bralcem in vsej naši Skupnosti.
p. David Bresciani
Fotografija: Milano – S. Marco – Londonio – Presepe (ca 1750) – Foto G. Dall’Orto
