Mesec: december 2019

Evangelij skupnosti

Pred nami so božični in novoletni prazniki in upam, da se jih veselimo. Ker je v tem novem bogoslužnem letu, ki smo ga začeli z adventom, na vrsti Matejev evangelij, bom z vami podelil nekaj misli v zvezi s prvim od štirih evangelijev.

Strokovnjaki ga imenujejo evangelij skupnosti, ker še posebej naglaša naše bratstvo in sestrinstvo v Jezusu Kristusu, ki je Sin in po katerem smo vsi sinovi Boga Očeta in zato med seboj bratje in sestre. V naših bratskih in sestrinskih odnosih se razodeva naše sinovstvo in naš odnos z Drugim, z Bogom Očetom v Jezusu Kristusu.

Zaradi tega poudarka na skupnosti je bil Matejev evangelij od vsega začetka najbolj bran in postaja čedalje bolj izzivalen tudi za naš čas, ko je vprašanje cerkvene skupnosti precej načeto zaradi bolj individualistične miselnosti.

Prav zaradi tega je Matejev evangelij gotovo primeren tudi za slehernega človeka, saj je vprašanje skupnosti bolj kot družbeno bivanjsko vprašanje. Človek ni ustvarjen za to, da se iz strahu zapira vase, ampak je ustvarjen za skupnost v širšem in tudi ožjem smislu besede, kot so lahko prijateljstvo, družina in zakon.

Za našo skupnost SKŽ je Matejev evangelij zanimiv tudi zato, ker bralca stalno spodbuja k spominjanju božjih del odrešenja. Živ spomin božjega delovanja nam gotovo pomaga razumevati same sebe tako z vidika preteklosti kot tudi v luči prihodnosti, saj postajamo to, kar smo v božjih očeh.

Na začetku Matejevega evangelija nas kar preseneti Jezusov rodovnik: od Abrahama do Jezusa je 42 rodov (trikrat po štirinajst). Matej ne začenja kot Luka s pripovedjo o dogodkih Jezusovega rojstva, ampak kar z rodovnikom, kar je seveda za Jude imelo velik pomen. Rodovnik je z vidika poznavalcev človeško pester, vendar je za nas, ki ga beremo, dolg in bi lahko rekli tudi dolgočasen. Kar pa vzbudi našo pozornost, je njegov konec: na koncu je ta rodovnik prekinjen, sv. Jožef ni Jezusov biološki oče, ampak le krušni.

Težko razumemo to Jožefovo ponižnost in zdi se nam, da je Bog preveč zahteven. Ne zavedamo pa se, da je brez Boga, brez Božjega posega, brez tistega »v moči Sv. Duha«, naša človeška stvarnost dolgo vodoravna, kar dolgočasna, kot je pač lahko nek rodovnik: zanimiv le za ozek krog ljudi.

Potrebno je, da se ta rodovnik prekine, da se vsi skupaj ustavimo in da se zamislimo kot Jožef in Marija in da dovolimo, da nas moč Najvišjega obsenči in da je naša človeška stvarnost oplojena od Sv. Duha. Kristusov rodovnik je rodovnik tistih, ki so verovali in za katere nobena prekinitev in noben božji poseg ni pomenil izgube, nemoči in poraza. Obratno, pomenil je odrešenje, pomenil je življenje, pomenil je popolno uresničenje človeka, in to predvsem kot človeka skupnosti, odnosov in ljubezni. Če se Bog sklanja k nam in prihaja med nas kot človek, se gotovo lahko tudi mi odpremo duhovni, Božji resničnosti, za katero smo ustvarjeni. Smo ljudje skupnosti, odnosov, tudi in predvsem skupnosti z Bogom, kot sta to bila v prvi vrsti sv. Jožef in Marija. Pravzaprav smo lahko bratje in sestre le v Jezusu Kristusu, v katerem imamo tudi vsi le enega očeta, Boga, in po katerem vse prejemamo. Prav zavest, da vse prejemamo od Boga Očeta, naredi, da tudi mi kot krušni očetje skrbimo s hvaležnostjo za vse, kar nam Bog daje. Tudi mi smo kot sv. Jožef poklicani, da postanemo krušni očetje in matere; da se kot Jožef in Marija na betlehemskih pastirskih poljanah zazremo v skrivnost življenja, ki nam je dano živeti. »Čas, ki nam je dan živeti, je bolj pomemben kot vse ostalo,« pravi papež Frančišek. Pustimo torej tudi mi, kot sta to storila Marija in Jožef, da v ta naš čas vstopi novorojeni Gospod.

Blagoslovljene praznike želim vsem bralcem in vsej naši Skupnosti.

p. David Bresciani

Fotografija: Milano – S. Marco – Londonio – Presepe (ca 1750) – Foto G. Dall’Orto

V nedeljo 15. decembra smo se v pastoralnem domu župnije Preska, kot že več let doslej, zbrali na adventni duhovni obnovi. Namen duhovnih obnov v naši skupnosti je, da se pred največjima praznikoma v cerkvenem letu za nekaj ur ustavimo, zazremo vase in ozavestimo, da smo otroci Očeta, od katerega vse prejemamo in iz veličine spoznanja tega daru kot bratje in sestre poživimo in okrepimo tudi medsebojne »bratske« prijateljske vezi.

Naše tokratno srečanje se je začelo, ko smo se zbrani v krogu prepustili  vodenju naše članice in ob pesmi «Novo jutro« skupine Gloria po tretji ponovitvi že dokaj usklajeno s telesom in gibi izrazili hvaležnost našemu Očetu za vse, kar nam daje.

Naš duhovni asistent p. David Bresciani nam je nato prebral in osvetlil začetek Matejevega evangelija (Jezusov rodovnik), ki ga tokrat sama prvič nisem doživela le kot suhoparno naštevanje čudno zvenečih imen, pač pa kot 42 zgodb bolj ali manj grešnih in nepopolnih oseb, od katerih pa je bila vendar prav vsaka potrebna, da se je končno po pokorščini in popolni vdanosti moža device Marije – Jakobovega sina Jožefa, mogel roditi Odrešenik.

V uro trajajoči osebni molitvi smo premišljevali Apostolsko pismo papeža Frančiška o pomenu in vrednosti jaslic, ob katerem smo spet mogli spoznati v kakšno nepopolnost se je hotel roditi naš Odrešenik.

Po kosilu, ko smo se tudi telesno okrepili preko dobrot iz skupne mize, pa smo si to, kar nam je v teh urah in nasploh v tem času govoril Gospod po naši stari dobri ignacijanski navadi, tudi podelili.

Sledila je sveta maša, ki sem jo sama ponovno doživela kot občestvo bratov in sester, ki se v svoji krhkosti in grešnosti zbirajo ob Očetu in ki se nam vse prevečkrat ne uspe tako »urno« odzivati na Jezusove spodbude, kot je to zmogel Janez Krstnih. Pa vendar se vedno znova zbiramo ob Njem, ker nam je še kako znana njegova ljubezen.

Breda

Ivan Marko Rupnik je teolog, Prešernov nagrajenec in državni odlikovanec za umetnost. V Piranu je pravkar končal s poslikavo kapelice na vrtu bodočega Medicor centra v Piranu, z mislimi pa je že pri največjem mozaiku na svetu, ki ga bo postavil v Braziliji. O umetnosti, papežu, podobi cerkve, prejemu Prešernove nagrade pred 19 leti, zahodni miselnosti in Slovencih se je z njim v Portorožu pogovarjala Rosvita Pesek.

Povezava do pogovora

V nedeljo, 1. decembra je v cerkvi v Dravljah potekalo srečanje prijateljev in dobrotnikov Centra Aletti.

Vsakoletno srečanje je bilo letos posebno slovesno, saj sta bila med mnogimi duhovniki in redovnicami in polno cerkvijo prijateljev Centra Aletti tudi bjelovarsko-križevaški škof Vjekoslav Huzjak in ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik. Sveto mašo je zelo polepšalo petje MePZ Anton Foerster pod vodstvom Damjane Božič Močnik, orgle pa je igral organist Dušan Ješelnik.

V začetku sv. maše je s. Marina Štremfelj v pozdravu prisotne spomnila, da letos mineva 100 let od rojstva kardinala Tomáša Špidlíka, ki je bil vsa leta duhovni oče skupnosti Centra Aletti, naslednje leto pa bo deseta obletnica njegove smrti. »Naše zemeljsko življenje, prejeto ob rojstvu, ni zavrženo. Razvija se in raste, vse do večnega življenja. Niti smrt ga ne more uničiti. Z vstajenjem bomo ravno to, kar smo izgubili, prejeli v polnosti in lepoti. Obenem pa imamo možnost po njem presegati vse slabosti, ki smo jim podvrženi. To se posebej uresničuje v evharistiji, kjer prinešeni kruh in vino postaneta posvečena.« S. Marina.

V pridigi, ob evangeliju prve adventne nedelje, je p. Marko Rupnik začel z mislijo o adventu kot delu bogoslužnega leta. Gre za poseben čas, ko se človek kljub nestabilnosti sveta lahko nahrani in se prepusti prežeti z upanjem. V tem našem življenju ni bilo nikoli nobene dokončnosti razen odnosa med Očetom in Sinom, tudi ob uri križanja. Različne navezanosti so samo nekaj minljivega, nekaj, kar lahko v hipu izgubimo. Če ne prej, pa ob smrti. Advent je čas, ko gledamo stvari v njihovi resnici, ne tako, kot bi si jih mi želeli videti.

Stara zaveza je nekaj, kar človeka spet uči živeti odnos z Bogom, ki ga je doživljal kot sebi nasprotnega. Edini smisel pa je, da živita skupaj, da se človek uči iz odnosa do Boga, da zaupa Bogu in ne svoji naravi. Da bi to res razumeli, se je Bog učlovečil v svojem Sinu. Da bi dokončno razumeli tisto, kar je za nas najtežje – odnos do nas samih. V Jezusu Kristusu je Bog pokazal, kako živi svojo človeško naravo na enak način, kot živi Božjo naravo. Bog živi tako, da se daje drugim. V tem vključi svojo človeško naravo in s tem naravo sveta. Kot pri evharistiji prinašamo kruh, kot sad dela človeških rok, tako po Kristusu prinašamo svoje življenje in ga darujemo. Kristus nam pokaže, kako naj živimo sami sebe. Kristus je prišel, nam dal Sv. Duha, ki nas naredi del njegovega življenja.  Po krstu nam da delež Kristusovega življenja to pa nam da možnost, da zaživimo svojo lastno človeškost na način, kakor ga je Kristus živel. Naše življenje tako postaja vse bolj dar. V življenju ne iščemo zase, ampak se darujemo drugim.

Po maši nam je p. Rupnik spregovoril še o svojem osebnem poznanstvu, o življenjski drži, teologiji in vsakdanjem življenju p. Špidlika. Kardinal Špidlik je bil mnogo let duhovni oče tako p. Rupnika, kot tudi Centra Aletti. Njegova sveža teološka misel, ki je teologija srca, je bila tista, ki je oblikovala življenjski stil skupnosti C. Aletti. Teološka misel o Sv. Duhu, o dobrem Očetu, o Kristusu – kot sinu, trinitaričnost Boga, ki je skupnost, je tako postala temelj vsega, kar Center Aletti živi in ustvarja.

P. Špidlik je bil znan po svojstvenem humorju, s katerim je povsod požel veliko simpatij. Kljub izvirni in poglobljeni teološki misli, je ostajal vedno v ozadju, skromen, preprost, a zelo živ in pronicljiv. V času svoje profesure na teološki fakulteti v Rimu je bil občasno deležen hudih kritik in posmehovanj t.i. vzhodni (krščanski) misli, ki je poudarjala »srce«, ne pa toliko um in razum. Sčasoma pa je svet spoznal vso njegovo teološko globino in izvirnost.

Njegove zadnje besede svojim prijateljem v skupnosti C. Aletti so bile, naj jih ne skrbi delo in uspešnost njihove ustanove, pač pa naj skrbno varujejo lepoto medsebojnih odnosov, lepoto ljubečih, odrešenih odnosov.

To je tudi povabilo nam vsem, da se na vsakemu lasten način in po Kristusu skupen način darujemo za več povezanosti in lepše medsebojne odnose doma in tudi v naši župniji.

Na TEJ POVEZAVI lahko prisluhnete posnetku svete maše.

Zapis je po svojem pogovoru s p. Rupnikom pripravila Darja