1. Življenje je zmedeno
Naše življenjske izkušnje iz nas naredijo to, kar smo. Če bi živeli v popolnosti bivanja, ne bi nikoli rasli. Življenje ni vedno gladko. Pravzaprav je včasih po svoji naravi zelo zmedeno. Če to vemo, nam lahko pomaga dosegati notranjo svobodo znotraj zmede, v kateri smo se znašli. Ni treba da se ujamemo v spraševanje “zakaj jaz” ali “kaj sem naredil, da si to zaslužim”. Ne pozabimo, da Covida ni poslal Bog. Pozabimo na teorije zarote in razna vraževerja. Vera nas ne varuje pred življenjskimi viharji, ampak nam daje pogum, da kakor gasilci sredi požara, vedno znova hodimo v pravo smer.
2. Sredi zmede je Bog z nami
Sveti Ignacij pravi, da Bog neposredno sodeluje z vsakim izmed nas in nas vedno poskuša doseči. Naša naloga je prepoznavanje Njegove navzočnosti (prisotnosti) v svojem vsakdanjem življenju. Tudi v zmedi, sredi blata in teme, je Bog vedno s teboj/meno (iz zmede dela ‘med’). To se nam morda zdi nepričakovano, a je osvobajajoče. Naša naloga je prepoznavati kje nas Bog kliče, in odgovarjati na njegov klic. On nam pomaga spremeniti odnos do okoliščin ( še posebej težkih) sredi katerih smo se znašli.
V času pandemije vidimo Boga na delu v čutu za skupnost, v vzajemni pomoči, v zavzetosti zdravstvenega osebja, v ponovni skrbi za skupno dobro, v osredotočanju na pomembne stvari: na Boga, družino, odnose, prijaznost idr.
3. Na nas delujeta dve sili
Ignacijev ključni uvid je spoznanje, da nas v vsakem trenutku nagovarjata dva glasova: prvi glas je od Boga in vodi v življenje, drugi glas pa je od “sovražnika človeške narave” in vodi v “smrt”. Ta duhovni uvid znatno vpliva na duševno zdravje in dobro počutje. Povabljeni smo k odločitvam, ki izboljšujejo naše življenje in hkrati razkrinkavajo zapeljivost demonov. Ne smemo si privoščiti naivnosti. Če poslušamo napačen glas so posledice uničujoče.
4. Nauči se razločevati (uglasitev na Božje vodstvo)
Ignacijanska metoda odločanja ali razločevanja nam omogoča prepoznavati škodljive notranje vzgibe (tesnoba, sram, okorelost; potrtost) in učenje koristnih notranjih vzgibov (povezanost, sprava, pozitivno delovanje; tolažba)). Bog nas običajno kliče preko naše človeškosti in po našem globokem notranjem doživljanju in čutenju, le včasih po čudežih in izrednih znamenjih. S pomočjo razločevanja vzgibov tolažbe in potrtosti se lahko uglasimo na to, kar nam govori Bog. Omogoča nam, da se prilagodimo Božjemu načrtu in živimo polnejše. Tega se je Ignacij naučil pri svojem okrevanju: odkril je svoje notranje drže, čutenja in čustva. Ker je Bog vedno dober in za nas, ne zase, je njegova volja največje dobra zame/zate/za nas. V času pandemije, ki je priložnost za globlje zavedanje obdarjenosti in blagoslova, lahko Bogu bolj zrelo odgovarjamo na njegova povabila, z njim konkretno sodelujemo in sprejemamo ljubeče (podarjajoče se) odločitve.
5. Odgovor je skrit v naših najglobljih čutenjih (Bog je v nas)
Življenje je težko in tvoji občutki lahko to težo samo še povečajo. Nauči se prijateljevati z njimi, jih razumeti in spoznati, da si veliko več kot le občutki; nisi svoja čustva. Vse v življenju mine – uživaj v dobrem in opusti slabo. Občutki prihajajo in odhajajo. Nauči se jih gledati kot oblake, ki prihajajo in odhajajo. Ne zadržuj jih, samo opazuj jih in razločuj.
V nas so vzgibi, ki nas pritegujejo k Bogu (tolažba, ki daje moč in veselje za podarjanje sebe) ali pa nas od njega oddaljujejo (potrtost, suša). Po pandemiji nas Bog vabi, da se prebudimo k temu kar omogoča pravo življenje v miru in sodelovanju z Njim. Ne pustimo se ujeti v brezno strahu, potrtosti, iskanja grešnega kozla ali krivca v drugih. Uprimo se samogovorom potrtosti in vztrajajmo v pogovoru z Njim, ki je tolažba in moč. Ohranjajmo držo zaupanja Vanj in z Njim.
6. Strah ali tesnoba ni dober svetovalec (pandemija je nenehen strah)
Vsi, ki so bolj nagnjeni k strahu, se lažje ujamejo/ujamemo v past absolutiziranja čustva strahu, ki tako slabo vpliva na našo sposobnost odločanja. Druga skrajnost pa je ta, da svoj strah zanikamo ter se vedemo neodgovorno in nepremišljeno. V obeh primerih nas žene strah, ki nam ukrade ravnotežje. Strah je lahko koristno povabilo k previdnosti v obnašanju, če pa damo vso oblast nad seboj (predvsem s pomočjo misli) pa nas ohromi in pohabi, da delamo škodo. Strah lahko sprejmem, a se ne ravnam po tem, kar mi svetuje: “čuti strah in vseeno naredi najboljše”. Strahu in tesnobi se uprem tako, da se Bogu zahvaljujem, da je z menoj in mi podarja svoj mir, dobre odločitve in moč za ljubezen, ki je že premagala vsako zlo.
7. Paradoks trpljenja in izkustvo Križa
Za skoraj vsak človeški proces spremembe ali preobrazbe velja, da se pred izboljšanjem stvari najprej poslabšajo. Proces opisujemo s črko »U«. Velja tudi za duhovni proces rasti v ljubezni. Včasih so ga imenovali “temna noč” ali “križev pot”. Razumevanje tega procesa zelo pomaga ohranjati upanje živo. Omogoča nam vedeti, kaj s pokončno dvignjeno glavo lahko pričakujemo in se ne bojimo. Ključno je, da v zelo težkih okoliščinah molimo skupaj z Jezusom na križu. V moči Njegove luči, ki sveti na koncu temnega predora, lahko zdržimo vsako stisko in preizkušnjo. Vsaka stiska je vedno ujetost, tema, ki jo na koncu zajame luč svobode. Naše upanje se krepi po veri Vanj. V Njem se učimo kako je mogoče izmoliti svojo pot skozi temne čase pandemije. Ne pozabimo: če se počutimo zapuščene, osamljene in prazne, nas Jezus vedno nosi v svojem naročju (‘stopinje v pesku’). On nam je blizu, mi pa se moramo učiti kako te čase razumeti in skoznje moliti na enak način kakor je to delal Jezus (Mr 14,36; Psalmi: 16, 9-10; 22,1; 31,5; 139). Da bi znali bolj ceniti luč in ljubezen, moramo običajno vsi skozi izkustvo križa ali trpljenja.
8. Molitev je najdevanje Božje volje
Molitev je najbolj zahteven izziv. V molitvi ne gre za moje potrebe, ampak za sprejemanje Božje pomoči in ljubezni za soočanje z okoliščinami in za sprejemanje pravih odločitev. Podobno kakor pri polnjenju baterije, ki jo je potrebno za določen čas priključiti na polnilca. Sad takšne molitve je vedno pozitivno in praktično delovanje podarjanja sebe in svojih darov drugim v moči Kristusovega Duha. Z vajo postaja lažje. Konkretni sadovi kažejo na pristnost naše molitve.
9. Bog deluje po nas
Sveti Pavel pravi, da Duh moli v nas (Rim 8,26-27). Bog potrebuje prednostni dostop do naših src in čas, da iz nas naredi svoje veliko “orodje Ljubezni”. Mi poslušamo in se učimo, Bog pa nam prihaja naproti, ker nas prvi ljubi. V vsakem tesnem in ljubečem razmerju najdemo pravi način za pogovor, kretnje, znamenja in simbole. Najti moramo zase najbolj učinkovit način. Ker smo drugačni, nam pri tem pomagajo različne stvari. Kot pravi papež Frančišek, ima vsak od nas svojo pot do Boga, ker smo edinstveno ustvarjeni. Nekateri sporočajo svojo ljubezen do drugih bolj preko vida, drugi bolj preko sluha, tretji bolj preko dejanj, četrti bolj preko gest… Naša naloga je, da preizkusimo različne načine molitve in se naučimo, kaj nam pomaga, da Bog resnično postaja vedno bolj središče našega življenja.
10. Vedno lahko izberemo
Ker nas je ustvaril Bog in smo z njim v nenehnem stiku, ima Bog načrt za nas. Kakor, da bi bil v nas skrit GPS, lahko od Boga dobimo usmeritev in vodstvo le, če se ustavimo, si vzamemo prostor in čas za opazovanje tega, kar nam od znotraj sporoča po vsem kar živimo in ustvarjamo. Šele po premisleku svoje pretekle izkušnje, je Sv. Ignacij uspel razbrati, kaj je pristno Božje. Podobno velja za nas. Naša počutja in čustva so zmedena. Z vajo in določenim vodstvom lahko odkrijemo in začnemo razumeti svoj notranji GPS in iti naprej. Dovoliti moramo spremljanje in usmerjanje in se kot romarji odreči lastni samovolji. Svoje oči in srce usmerimo v sprejemanje obilja, ki ga je Očka pripravil za nas: po vsem nam podarja samega sebe in vse drage. A le, če to hočemo sprejeti. Imamo svobodno voljo.
Povzeto z dodatki po BRENDAN McMANUS, SJ |