Pred nami je post, s katerim se začenja najdaljše bogoslužno obdobje v cerkvenem letu, če prištejemo še velikonočni čas. Dobre tri mesece vse skupaj. Post je bil vedno del cerkvenega bogoslužnega in seveda tudi meniškega izročila. Vprašamo se lahko torej, kakšen je pomen posta. Če razumemo post kot čas priprave in ne samo odpovedi, potem je odgovor lahko zelo zanimiv in bogat. Božje delo odrešenja v človeški zgodovini vedno predpostavlja čas priprave, saj pri Bogu ne pade nič magično z neba. Bog se seveda razodeva po znamenjih, ki so človeku nerazumljiva, vendar jih tudi napove, kot je na primer napovedal kralju Ahazu, da bo devica rodila sina (Izaija 7,10–15). Za vso Staro zavezo pravimo, da gre za pripravo na Jezusov prihod. Bog ne straši in ne vsiljuje, ampak si vzame in določi čas priprave, ko se v človeku lahko porodi večja želja, večja odprtost, večja zavest in večja svoboda. Gre za to, da Bog človeka jemlje resno, ga povabi, mu pokaže in odpre pot. Tudi ko Bog spregovori preko sanj (na primer sv. Jožefu), gre vselej za sanje, povezane z resničnostjo, v kateri živimo, in ne za neko nezavestno odmaknjenost od tega sveta. Pred Bogom se človek vselej zave svoje dramatične grešne in umrljive resničnosti, obenem pa, v istem hipu, tudi dostojanstva ter Božje resničnosti, za katero je ustvarjen in poklican. Ta zavest je za nas kristjane trezna zavest.
Zelo močna in obenem resnična prispodoba treznosti je dogodek, ko Jezus na križu zavrne kis (Jn 19,29), ki mu ga ponujajo, da bi mu olajšali bolečine. Jezusova zavrnitev ni dejanje herojske moči, ampak dejanje novega človeka, ki celo na križu pred smrtjo ni več omamljeno prevzet od tiste zvijačne laži, ki pravi, da je Bog hudoben, in ki je tako usodno zapeljala Adama, da je povsem izgubil zavest tega, kar je in za kar je bil ustvarjen.
Ko beremo Sveto pismo, se gotovo postavi tudi vprašanje nasilja. Vendar se ne moremo ustaviti le ob tiskani črki, ampak je potrebno priti do zavesti o zgodovini odrešenja. Pri Božjem delu odrešenja ne gre le za dobrega, miroljubnega in popolnega Boga, ampak gre za to, da je Bog, kot pravi Bog in pravi človek, dokončno premagal smrt in v Jezusu Kristusu na križu dal samega sebe. Znotraj zgodovine odrešenja imata Jezusovo trpljenje in smrt globok in odrešujoč pomen. Jezusovo darovanje na križu je bilo na nek način pripravljeno, ni šlo za naključje. Vendar ne gre za krutega Boga, ampak za to, da se pokaže vsa krutost tiste resničnosti, ki je pod oblastjo smrti in znotraj katere se je človek tako dramatično znašel. Jezusova človeška drama je predvsem drama našega življenja, ki pa jo Bog vzame nase in ponovno vdihne vanjo svojega duha ter jo tako odreši in potegne iz smrti v življenje.
Tragedija človeške zgodovine ni v tem, da bo na koncu zaradi grešnosti kaznovana s smrtjo, ampak je v tem, da je dramatično zaznamovana s propadanjem in smrtjo. Zato nas Bog ne rešuje iz neke kazni, ampak iz smrti, ki je dejanska resničnost tega sveta in naše zgodovine. Seveda ne smemo vsega dramatično gledati, vendar nam nek naivni optimizem tudi ne more pomagati. Optimizem, moč, upanje, vera in ljubezen nam prihajajo od Kristusa, ki je premagal smrt.
Namen posta je, da nas zdrami od romantične in celo tragično optimistične podobe tega sveta in nas prebudi za Kristusovo resničnost, kjer ni več smrti, saj je dokončno premagana. Vsak dan nositi težo svojega križa pomeni zavedati se resničnosti smrti, obenem pa, da je v ta vsakdan vstopil Kristus, ki nosi skupaj z nami naš križ in nam tako omogoči, da lahko gremo naprej, saj v Njem nismo mrtvi, ampak živi. V Njem se lahko že sedaj veselimo dokončnega odrešenja, saj v Njem že sedaj lahko okušamo prvine novega življenja, ki nam je bilo enkrat za vselej podarjeno v zakramentu svetega krsta. To je treznost tistih, ki so ukoreninjeni v Kristusu.
Postno bogoslužje v svojem najbolj pristnem izročilu želi biti res lepo. To morda čutimo še posebej v bizantinskem izročilu. Lepota ni v samem obredju, sploh ne, ampak v prebujanju zavesti grešnosti in obenem Božjega usmiljenja preko obredov; v obujanju spomina na Božje delo odrešenja in v hrepenenju po Božjem odpuščanju. Naš čas morda ni tako strpen do dolgih meniških obredov. Zahodno krščanstvo pozna bolj zgoščene obrede. Vendar vsi v tem našem času še kako potrebujemo treznosti in zazrtosti v Božjo resničnost. Morda preko osebne molitve, branja kake knjige ali Svetega pisma, morda preko odpovedi, dobrih del, sv. maš in osebnih duhovnih vaj. Vendar vselej prosimo v postu za to, da nam Gospod podari tisto treznost, ki ne gleda na Božjo in človeško resničnost ločeno, ampak v njuni globoki odrešujoči vzajemnosti.
p. David Bresciani
Besedilo je bilo objavljeno v glasilu Skupnosti Plameni
FOTO: Shutterstock
