V tem prvem izvodu Plamenov po poletnem premoru naša misel potuje v leto, ki je pred nami. Zajemimo ga kot celoto. Smo v letu spreobrnjenja sv. Ignacija Lojolskega. Gre za izreden dogodek za Cerkev, za nas, jezuite, in tudi za vse, ki so do spreobrnjenja prišli s pomočjo ignacijanske duhovnosti ali pa ki jim spreobrnjenje, tudi notranje, veliko pomeni.
Kot sem že v junijskih Plamenih napisal, je spreobrnjenje za sv. Ignacija pomenilo to, da se ni več toliko spraševal o sebi, ampak o Bogu, ki mu je odpiral pot naprej. Prav v tem duhu
zazrtosti v Boga so prvi patri jezuiti v moči razločevanja sklenili, da je bolje, če v večjo Božjo slavo in za večji blagor duš ostanejo skupaj in se ne razpršijo vsak zase po svetu. To ni bilo samo po sebi umevno in Božja volja bi lahko drugače pokazala. Vendar, spoznali so, da bo skupnost pravih prijateljev v Gospodu (prvih jezuitov) dala notranjemu spreobrnjenju in globoki duhovni izkušnji večjo pričevalnost in da bo v večji blagor za vse. In prav za to so se takrat odločili.
Tako lahko mirno rečemo, ne samo za prve jezuite, ampak nasploh, za duhovnost, za vero in za Cerkev, da posamezno, trenutno enkratno duhovno doživetje in spreobrnjenje, ki so seveda ključni vidiki pri notranjem dogajanju vsakega izmed nas, nimata tiste teže in moči, kot jo imata, če sta znotraj širšega okvira, ki mu ga daje skupnost ljudi, naravnanih na Boga.
Gre za to, da se zazremo in napajamo ob Božjem delu in načinu odrešenja. Kristus je zbral ljudi okoli sebe in se je poslovil od tega sveta z besedami: »Ne bojte se«, »Mir z vami«. Razdeljenost je gotovo najbolj vidna posledica izvirnega greha, ki obenem najbolj tragično zaznamuje človeško zgodovino. Poznamo seveda tudi povezanosti, združevanja, skupnosti, ki niso prava, ker napačno vežejo človeka nase in mu ne pomagajo, da raste kot oseba odnosov. Vendar tudi to je posledica razdeljenosti.
V zgodovini krščanstva in Cerkve je skupnost v Kristusu bila tudi napačno razumljena in preveč po človeško živeta. Vendar, če govorimo o upanju, o veri, o ljubezni in o veselju, je mogoče storiti vsakdanje korake naprej, tako sami kot skupaj, le v Njegovem imenu.
Skupnost, odnosi, prijateljstva, ki jih ne gradimo sami, ampak jih Gospod, v katerem je odpuščanje, sprava in obilo milosti, pa izpolnijo človeka, saj ga postavijo v njemu najbolj naravni bivanjski okvir.
Nedolgo nazaj smo v nedeljskem evangeliju brali dva prizora o apostolih. V prvem sprašujejo Jezusa, kako to, da niso mogli v sinagogi ozdraviti nemega in gluhega dečka (imeli so ga za obsedenega; Mr 9,14–29). V drugem pa so se spotikali nad tem, da nekdo, ki ni iz njihovega kroga, izganja hude duhove v Njegovem, Jezusovem imenu (Mr 9,38–41). Jezusov odgovor je zelo jasen. Hudega duha je mogoče izgnati le z molitvijo, in če kdo to počenja v Njegovem, to je Jezusovem imenu, tudi če ni iz ožjega kroga učencev, naj ga pustijo, da izganja, saj prav zato, ker to dela v Jezusovem imenu, ni proti njim, ni nasprotnik, ne razdira, ampak je z njimi. Kaj za nas to pomeni? Ne bomo izganjali hudih duhov in naša skupnost bo šla naprej. Hvala Bogu! Vendar kot Skupnost krščanskega življenja za nas velja še bolj in predvsem to, da je vse le v Njegovem imenu. Skupnost v različnosti je mogoča le v Njegovem imenu in tudi odgovori na vse izzive, s katerimi se srečujemo, so mogoči le v Njegovem imenu.
Kristus je bil na križu sam, vendar po vstajenju in daru Svetega Duha, ko je skupnost vernih (Cerkev) spoznala, da ne gre le za vprašanje križa, ampak predvsem življenja, je začela rasti in je res postala skupnost, polna upanja, vere in ljubezni. To je temelj, ki ni sam po sebi umeven, a je podlaga vsega razumevanja, spoznavanja, razločevanja in spraševanje vesti (ekzamna). Govorimo o ignacijanskih duhovnih sredstvih, posebej še o ekzamnu in razločevanju. Ta duhovna sredstva so nam seveda v pomoč, da pridemo do novih spoznanj, vendar tudi, da stalno poživljamo tista spoznanja, tiste smisle, poglede in namene (zelo ignacijanski izraz), ki smo jih v Gospodu spoznali kot temeljne.
Ime Skupnost krščanskega življenja vsebuje vse to. Skupnost lahko ostane le, če pustimo, da jo gradi Bog, in če smo združeni v Kristusovem imenu. Le v Njegovem imenu lahko v odpuščanju in spravi gremo naprej in le v Njegovem imenu lahko pričujemo o tem, da je Bog ustvaril človeka za življenje in ne za smrt.
p. David Bresciani
Besedilo je bilo objavljeno v glasilu Skupnosti Plameni
FOTO: Jože Žagar
