Ko stisne se srce v temi samote,
telo preplavi mrzel krč strahu,
le upanje odstira sled lepote,
v globini blag spomin se prebudi.
Spomin, da v sanje večne smo objeti,
kjer le toplina je, več ne boli,
v občestvo trdno smo sinov sprejeti,
v Sinu, ki naš križ za nas trpi.
V bratstvu tem bližina je iskrena,
razdalja nadnjo nima več moči,
Očetova ljubezen nas prežema,
v njej povezani smo bratje vsi.
Barbara Wohinz
