Sporočilo starca Porfirija iz Svete gore Atos
Starec Porfirij nam je dal spoznanje o tem, kako naše slabe misli po nas delujejo in se prenašajo na naše bližnje in kako jih posledično prizadene zlo. »Mi na skrivnosten način prenašamo svojo zlobo in že z zlimi mislimi se te lahko udejanjajo,« je trdil svetogorski starec. Človek poseduje takšne duhovne sile, da lahko prenaša dobro ali slabo v svojo bližino. To so zelo občutljive zadeve. Ko se jih lotevamo, je potrebna zelo velika pozornost. Vse je potrebno obdelovati v dobrem.
Nikoli ne mislimo nič slabega o drugih. Celo en pogled ali vzdih vpliva na naše bližnje. Tudi najmanjša jeza povzroča zlo. Iz naše duše izhaja slabo in dobro in to prenašamo na druge.
Bodimo pozorni, da se ne jezimo na tiste, ki nam povzročajo škodo, potrebno pa je, da z ljubeznijo prosimo zanje. Karkoli nam povzroči bližnji, nikoli ne mislimo slabo o njem. Nikoli ne mislimo ali si želimo, da bi Bog poslal kakšno nadlogo ali ga kaznoval zaradi njegovega greha. Takšna misel povzroča veliko zlo, pa čeprav se mi tega niti ne zavedamo. Pogosto se jezimo in se izrekamo ali si mislimo: »Ali se ne bojiš Božje pravičnosti, ali se ne bojiš Božje kazni?«
Drugič pa govorimo: »Bog te bo zagotovo kaznoval, za to, kar si storil, « ali pa: »Gospod usmili se ga,« ali: »Gospod prizanesi mu.« V vseh navedenih primerih je globoko v nas neka želja, da bo tak človek kaznovan. Vendar namesto da bi priznali svojo jezo zaradi njegovih napak, predstavimo svojo jezo na drug način in se sprenevedamo, da prosimo Boga za takega človeka. V bistvu pa na ta način preklinjamo svojega brata. Celo ko rečemo: »Naj Gospod preveri in razsodi, celo takrat po naši duši deluje ta drža na nek skrivnosten način, kar vpliva na dušo in se ji dogaja nekaj slabega.« Ko imamo slabe misli, neka zla sila prihaja iz nas in se prenaša na bližnjega, tako kot se zvok prenaša po zvočnih valovih. Ne povzroča zla Bog, ampak človeška zloba. Ne kaznuje Bog, ampak se naša slaba drža na skrivnosten način prenaša v dušo bližnjega in mu povzroča zlo.
Kristus nikoli ne želi slabo. Nasprotno, sporoča: »Blagoslavljajte tiste, ki vam povzročajo slabo.« Nevoščljivost in zloba je tisto, čemur se reče urok in kar je velika težava. To predstavlja slabo delovanje in vpliv, do katerega prihaja, ko se od drugega ali drugemu želi nekaj na grešen način. Pri tem je potrebna velika pozornost. Nevoščljivost pri bližnjih povzroča veliko zlo. Tisti, ki je nevoščljiv, se mu lahko niti ne sanja, da povzroča veliko zlo.
Vendar tistemu, ki je Božji človek, ki se spoveduje grehov, se obhaja z Najsvetejšim in nosi sveti križ, ne more nič od tega škodovati. Tudi če bi se vsi demoni spravili na tako osebo, mu nič ne morejo. V naš duši je nekaj, kar se mu reče moralist. Ta moralist negoduje, ko vidi nekoga, da je zašel na stran pota, pa čeprav pogosto prav ta obsoja in je on sam zašel na stran pota. Vendar se tak ne prepira sam s seboj, ampak s svojim bližnjim. Tega Bog ne želi. Sv. pismo pravi: »…Če torej poučuješ druge, kako to, da ne poučuješ sam sebe? Kako to, da oznanjaš »ne kradi«, pa kradeš?« (Rim, 2,21–22) Mogoče ne krademo ali ubijamo, pripisujemo pa zlo drugemu in ne sebi. Na primer govorimo: »Moral bi to storiti, pa nisi, zato se ti je to in to zgodilo.« V bistvu pa mu privoščimo, da se mu nekaj slabega zgodi. Na nek skrivnosten in neprimeren način drugemu jemljemo moč, ki jo potrebuje za svoje dobro delo in mu povzročamo zlo. Lahko povzročimo, da tak zboli, da izgubi službo ali lastnino ipd. Na tak način ne povzročamo zla samo bližnjemu, ampak tudi sebi, ker se oddaljujemo od Gospodove milosti. Tako prosimo, pa nismo uslišani, iščemo in ne prejemamo. Zakaj je tako? Ker na slab način prosimo.
Potrebno je najti način, da se osvobodimo od te naše skrite nagnjenosti, da ne negujemo in razvijamo slabe misli o drugih. Velika je skrivnost, ki se skriva v naši duši in tisto, kar se v njej skriva, lahko vpliva na osebe in dogajanja. Drugačne so posledice, če pozorno sporočamo, da naš bližnji ne živi primerno, in prosimo Boga, da mu pomaga in ga privede do kesanja. Ko se prosi za bližnjega in se mu želi dobro, takrat neka dobra sila izhaja iz takega človeka in se prenaša na njegovega brata, ki ga ozdravlja, krepi in oživlja. Skrivnost je na kakšen način ta sila prihaja iz nas. Vendar tisti, ki nosi v sebi dobro, posreduje iz sebe to dobro silo na skrivnosten in nežen način. Razsvetljuje bližnjega s svetlobo, ki okoli njega povzroča zaščitni krog, ki ga varuje pred zlom …
Ne na dobro in ne na zlo niti najmanj ne vpliva oddaljenost. Tako dobro kot zlo lahko pošiljamo na neskončno daljavo … Tisto, kar se ne da izreči, ima pogosto večjo moč od besed.
Prevedel Jovan Lukovac
FOTO: splet (Mozaik patra Rupnika v San Giovanni Rotondu)
