Človek je lačno bitje. To smo že večkrat slišali in izkusili, saj ko želodec kruli, iščemo kaj za pod zob. V prenesenem pomenu je ta prispodoba lakote res posrečena, ker pravzaprav zaobjame celega človeka. Lačni smo tako snovno kot tudi duhovno in ni slučaj, da je središče krščanske duhovnosti prav evharistija, posvečeni in spremenjeni darovi kruha in vina.
Ko se na začetku leta (septembra/oktobra) sprašujemo kako naprej, se v prenesenem pomenu postavlja vprašanje hrane: kaj nas bo v tem letu hranilo ali pa: smo sploh kaj lačni in ali imamo sploh kaj jesti?
V podobnem smislu sem lani v prvi številki Plamenov govoril o pogledu naprej in o željah, ki nam pomagajo iti naprej. Tokrat pa postavljam nekoliko drugačno, vendar podobno vprašanje: ali imamo kaj jesti, ali smo lačni, in če smo svetopisemski: ali imamo še kje kaj rib in hlebov. Ni slučajno, da se obračam na znani svetopisemski odlomek, Mr 6,30-44. Prav pomnožitev dveh rib in pet hlebov je bil osrednji odlomek zadnje svetovne skupščine naše Skupnosti pred dvema letoma v Buenos Airesu (geslo se je glasilo: Koliko hlebov imate?). Takrat smo dali poudarek na majhnost, na to, da iz malega Gospod lahko naredi veliko. Potrebna je namreč vera v Božjo previdnost. Vendar obstaja še prej vprašanje, a sem sploh še ali pa že lačen. Samo lačni človek začne iskati, prositi in skuša preživeti. A zanimivo in za nas pomembno pa je to, da je dogodek pomnožitve hlebov in rib naposled postal prazničen. Ni le nasitil, ampak je ljudi tudi razveselil in povezal.
Če vzamemo čudež pomnožitve hlebov in rib v svoji celoti, ga lahko mirno primerjamo evharistiji, to je sv. maši. Imamo vse potrebne dele: poslušanje Jezusa (Božje besede), prinos dveh rib in pet hlebov (darovanje), blagoslov in pomnožitev (evharistična molitev), zaužitje (obhajilo) in končno čudenje in veselje (blagoslov, pozdrav, pojdite v miru). To veselje je pravzaprav praznovanje, ki ustvarja skupnost, in to je cilj cerkvenega bogoslužja, nedeljskega še posebej. V tem evharističnem smislu so seveda najprej cerkveni očetje razlagali ta Jezusov čudež.
Kaj za nas to pomeni? Mislim, da ta čudež v prvi vrsti čudovito osvetli naš temelj. Ta temelj je seveda najprej splošno cerkveni, je pa v svoji konkretnosti za nas osrednji temelj naše Skupnosti. Mislim tudi, da ta čudež pomnožitve pokaže jasno držo, ki naj bi jo imeli. Gre seveda za držo prošnje, ki izhaja iz zaskrbljenosti in potrebe; gre za držo zaupanja in vere v našega Gospoda; gre za hvaležnost, ko Gospod odstrani vse prepreke do skupnega veselja. Zdi se mi tudi, da je Božja beseda, njena razlaga kot tudi to pisanje, naši Plameni, naša srečanja po skupinah kot tudi skupna, vselej priložnost, da se zazremo v našega Gospoda. Potrebno je dvigniti pogled, in to vsakič zato, da nas naša in naše omejenosti ne oprimejo pretesno in onemogočijo gibanja, življenja, snidenja.
In seveda je ta evangeljski odlomek tudi priložnost za refleksijo in za pogled naprej, za skupno načrtovanje oziroma še bolje: za obnovitev našega temelja, osmislitev srečanj, ki so pred nami, našega obstoja, delovanja.
Nemogoče je, da bi bila tam, kjer stoji naš Gospod, zemlja pusta in puščavska. Lačna množica, ki je Jezusa poslušala, je posedla na zeleno travo, čeprav je bilo vse naokoli bolj puščavsko. Na travnati zemlji se je nasitila.
Za refleksijo oziroma za pogled naprej se gotovo lahko vprašamo, kje imamo dve ribi in pet hlebov. V luči vere nekje gotovo so, le da jih ne vidimo.
Kar bi si najbolj želel, je, da bi se zazrli v ta Jezusov čudež, v pripoved tega evangeljskega dogodka in se razveselili ter v sebi obnovili zaupanje in vero v Božje delovanje. Če nekoliko pomislimo, saj lahko tudi rečemo, da imajo pravzaprav naša srečanja podobno dinamiko: podelitev – Božja beseda ali duhovna beseda in pa zaključek, ki je pogosto sladek, saj prinesemo vedno kaj sladkega ali dobrega za prigrizniti. Velik blagoslov je gotovo tudi, ko nas naša srečanja bolj povezujejo, seveda v veselju in večjem zaupanju. To danost moramo priznati, vendar ohraniti ponižno držo, saj ni v naši moči.
Povabilo, ki ga naslavljam vsej Skupnosti, je torej tudi in predvsem povabilo k molitvi za vsakega izmed nas in za Skupnost kot celoto. Potrebni smo molitve, da najdemo dve ribi in pet hlebov za vse nas. Potrebni smo tudi molitve, da pridemo končno do kandidatov za sestavo novega vodstva Skupnosti. Gre za zelo pomemben letošnji izziv in za nujno potrebno rešitev v dobro vseh nas. Verjamem, da bomo z Božjo pomočjo to zmogli in verjamem, da bomo z Božjo pomočjo našli tudi skupne moči, ki nam bodo to omogočile.
Pravzaprav, glede novega vodstva je moja prošnja do našega Gospoda in do vseh vas res velika. Vzemimo jo resno, saj ne smemo več odlašati in moramo priti do rešitve. Tiste, ki boste naprošeni za kandidate, pa povabim, da prav v luči svetopisemskega odlomka pomnožitve rib in hlebov premislite povabilo, ki ga boste prejeli in da se boste v veri in v zaupanju v Gospoda tudi odločili. Ne glejmo na Skupnost samo glede na to, kar ni ali kar ni več oz. kar ne gre in bi lahko šlo (izzivi in težave seveda so), ampak najprej s pogledom na to, kar je in kar bo v moči Božjega blagoslova.
Sprejeti odgovornost v vodstvu je predvsem dejanje vere in zaupanja v našega Gospoda, po katerem se tudi imenujemo najprej kot kristjani, kot Cerkev in potem tudi kot Skupnost krščanskega življenja. Verjamem, da je v nas vseh še toliko vere, da bomo to skupaj zmogli.
p. David Bresciani
Prispevek je objavljen v oktobrski številki Plamenov.
