Mesec: oktober 2020

V Progressiu št. 1, 2020 so objavljeni odmevi nekaterih članov SKŽ-ja na pandemijo v različnih delih sveta. Kljub temu da imamo veliko skupnega, vsako območje odraža tudi specifičnost tistega dela sveta.

Afrika

Mnogi v Afriki se ob negotovostih, ki jih prinaša pandemija bolj obračajo k Bogu. Hkrati pa se krepi zaupanje v naravne rastline in zelišča, ki jim Bog daje, da rastejo v Afriki. Upada močna želja po odhodu iz Afrike v Evropo, severno Ameriko, na Kitajsko, saj so meje delno zaprte. Ne bomo presenečeni, če se bo po pandemiji zmanjšal odhod iz naših držav. Čutimo resnično sočutje in solidarnost. Ne da bi se dotikali, se držimo za roke …

Južna Amerika

Z zaskrbljenostjo gledamo na vse posledice, ki jih ta pandemija

povzroča in bo povzročila v naših državah in po vsem svetu, večinoma na

gospodarski in kulturni ravni. Naša regija je revna, z malo načrti, kako ukrepati. In pandemija še povečuje ranljivost ljudi in poglablja krivice. Neenakost ubija.

Položaj, v katerem je veliko sester in bratov, nas boli.

Menimo tudi, da je pandemija klic k solidarnosti, priložnost živeti solidarnost in po svojih močeh poskušati pomagati človeku. Človeštvo je združeno

v bolečini, strahu in tesnobi, morda bolj kot kdajkoli prej, brez razlikovanja med razredi, ideologijami in religijami (kot pravi papež Frančišek: “spoznali smo, da smo vsi v istem čolnu, vsi krhki in zmedeni … “).

Spominjamo se, da smo dar za Cerkev in svet in da ne moremo mimo vprašanj: Kam me kličete Gospod? Kaj bom storil za Kristusa v trpečem in revnem bratu ali sestri?

 

Severna Amerika

Vsakodnevni ekzamen nam bo pomagal odkriti, kaj v resnici spreminja naše življenje in življenju drugih.

Ponovno odkrivanje temeljnih načel v luči te svetovne pandemije nam lahko da priložnost, da jo doživimo na drugi, globlji ravni.

Razločevanja, osebno in v skupnosti, nam bo pomagalo usmeriti energijo k neposrednim potrebam, hkrati pa bomo ustvarjalni v svojih odgovorih.

To, kar živimo globalno, je eno izmed najbolj očitnih “znakov časa”, ki jih je potrebno temeljito preučiti in se odzvati nanje. Za SKŽ je najpomembneje biti kvas v svetu v teh časih stiske.

 

Azija

V azijsko-pacifiški regiji je stanje pandemije različno od države do države.

Je čas resnične bolečine in trpljenja za veliko ljudi. V vseh prihajajo na dan čustva jeze, zmedenosti, razočaranja, strahu in globoke žalosti.

Ponižnost je ključna izkušnja.

Prosim, da bi se iz tega kaj naučili.

Povabljeni smo, da gremo na obrobja: na obrobja do osamljenih …

Resnično moramo biti nosilci upanja.

 

Bližnji vzhod

Ta pandemija nas je opozorila na vse milosti, ki smo si jih včasih jemali kot nekaj samoumevnega in za kar smo sedaj prikrajšani: človeške odnose, povezanost sveta, potrebe drug drugega, pomen tega, da se med seboj objamemo in smo si blizu.

Tudi če je bolečina dolgotrajna in se veter poveča, se bo nevihta neizogibno končala, ker je Kristus v čolnu in vidi tisto, česar mi, njegovi spremljevalci, ne vidimo: da je na nasprotni obali obljubljena dežela.

 

Evropa

Ta epidemija je prinesla spoznanje, da smo del sveta, ne penthouse (elitno stanovanje).

Vabi nas,  da izkusimo druge načine, kako biti skupnost, kako živeti odnose.

Vabi nas, da odpremo oči, da smo z ljudmi, jih  spremljamo in poslušamoDoživljamo pomanjkanje, izgubo nadzora. Povabljeni smo, da se s situacijo spopademo, da jo sprejmemo. Povabljeni v zaupanje in vero. (Naj te ne bo strah … Vedno bom s teboj …)

Povabljeni smo, da izkažemo drobne geste pozornosti naši družini, prijateljem, sosedom, kolegom, da jih izkažemo tistim, s katerimi živimo, tukaj in zdaj.

Da smo pozorni in podpremo revne, osamljene, bolne, da gremo na obrobje.

Vabljeni smo, da svoj zaklad, ignacijansko duhovnost, delimo s svetom.

FOTO: Pixabay

Človek je lačno bitje. To smo že večkrat slišali in izkusili, saj ko želodec kruli, iščemo kaj za pod zob. V prenesenem pomenu je ta prispodoba lakote res posrečena, ker pravzaprav zaobjame celega človeka. Lačni smo tako snovno kot tudi duhovno in ni slučaj, da je središče krščanske duhovnosti prav evharistija, posvečeni in spremenjeni darovi kruha in vina.

Ko se na začetku leta (septembra/oktobra) sprašujemo kako naprej, se v prenesenem pomenu postavlja vprašanje hrane: kaj nas bo v tem letu hranilo ali pa: smo sploh kaj lačni in ali imamo sploh kaj jesti?

V podobnem smislu sem lani v prvi številki Plamenov govoril o pogledu naprej in o željah, ki nam pomagajo iti naprej. Tokrat pa postavljam nekoliko drugačno, vendar podobno vprašanje: ali imamo kaj jesti, ali smo lačni, in če smo svetopisemski: ali imamo še kje kaj rib in hlebov. Ni slučajno, da se obračam na znani svetopisemski odlomek, Mr 6,30-44. Prav pomnožitev dveh rib in pet hlebov je bil osrednji odlomek zadnje svetovne skupščine naše Skupnosti pred dvema letoma v Buenos Airesu (geslo se je glasilo: Koliko hlebov imate?). Takrat smo dali poudarek na majhnost, na to, da iz malega Gospod lahko naredi veliko. Potrebna je namreč vera v Božjo previdnost. Vendar obstaja še prej vprašanje, a sem sploh še ali pa že lačen. Samo lačni človek začne iskati, prositi in skuša preživeti. A zanimivo in za nas pomembno pa je to, da je dogodek pomnožitve hlebov in rib naposled postal prazničen. Ni le nasitil, ampak je ljudi tudi razveselil in povezal.

Če vzamemo čudež pomnožitve hlebov in rib v svoji celoti, ga lahko mirno primerjamo evharistiji, to je sv. maši. Imamo vse potrebne dele: poslušanje Jezusa (Božje besede), prinos dveh rib in pet hlebov (darovanje), blagoslov in pomnožitev (evharistična molitev), zaužitje (obhajilo) in končno čudenje in veselje (blagoslov, pozdrav, pojdite v miru). To veselje je pravzaprav praznovanje, ki ustvarja skupnost, in to je cilj cerkvenega bogoslužja, nedeljskega še posebej. V tem evharističnem smislu so seveda najprej cerkveni očetje razlagali ta Jezusov čudež.

Kaj za nas to pomeni? Mislim, da ta čudež v prvi vrsti čudovito osvetli naš temelj. Ta temelj je seveda najprej splošno cerkveni, je pa v svoji konkretnosti za nas osrednji temelj naše Skupnosti. Mislim tudi, da ta čudež pomnožitve pokaže jasno držo, ki naj bi jo imeli. Gre seveda za držo prošnje, ki izhaja iz zaskrbljenosti in potrebe; gre za držo zaupanja in vere v našega Gospoda; gre za hvaležnost, ko Gospod odstrani vse prepreke do skupnega veselja. Zdi se mi tudi, da je Božja beseda, njena razlaga kot tudi to pisanje, naši Plameni, naša srečanja po skupinah kot tudi skupna, vselej priložnost, da se zazremo v našega Gospoda. Potrebno je dvigniti pogled, in to vsakič zato, da nas naša in naše omejenosti ne oprimejo pretesno in onemogočijo gibanja, življenja, snidenja.

In seveda je ta evangeljski odlomek tudi priložnost za refleksijo in za pogled naprej, za skupno načrtovanje oziroma še bolje: za obnovitev našega temelja, osmislitev srečanj, ki so pred nami, našega obstoja, delovanja.

Nemogoče je, da bi bila tam, kjer stoji naš Gospod, zemlja pusta in puščavska. Lačna množica, ki je Jezusa poslušala, je posedla na zeleno travo, čeprav je bilo vse naokoli bolj puščavsko. Na travnati zemlji se je nasitila.

Za refleksijo oziroma za pogled naprej se gotovo lahko vprašamo, kje imamo dve ribi in pet hlebov. V luči vere nekje gotovo so, le da jih ne vidimo.

Kar bi si najbolj želel, je, da bi se zazrli v ta Jezusov čudež, v pripoved tega evangeljskega dogodka in se razveselili ter v sebi obnovili zaupanje in vero v Božje delovanje. Če nekoliko pomislimo, saj lahko tudi rečemo, da imajo pravzaprav naša srečanja podobno dinamiko: podelitev – Božja beseda ali duhovna beseda in pa zaključek, ki je pogosto sladek, saj prinesemo vedno kaj sladkega ali dobrega za prigrizniti. Velik blagoslov je gotovo tudi, ko nas naša srečanja bolj povezujejo, seveda v veselju in večjem zaupanju. To danost moramo priznati, vendar ohraniti ponižno držo, saj ni v naši moči.

Povabilo, ki ga naslavljam vsej Skupnosti, je torej tudi in predvsem povabilo k molitvi za vsakega izmed nas in za Skupnost kot celoto. Potrebni smo molitve, da najdemo dve ribi in pet hlebov za vse nas. Potrebni smo tudi molitve, da pridemo končno do kandidatov za sestavo novega vodstva Skupnosti. Gre za zelo pomemben letošnji izziv in za nujno potrebno rešitev v dobro vseh nas. Verjamem, da bomo z Božjo pomočjo to zmogli in verjamem, da bomo z Božjo pomočjo našli tudi skupne moči, ki nam bodo to omogočile.

Pravzaprav, glede novega vodstva je moja prošnja do našega Gospoda in do vseh vas res velika.  Vzemimo jo resno, saj ne smemo več odlašati in moramo priti do rešitve. Tiste, ki boste naprošeni za kandidate, pa povabim, da prav v luči svetopisemskega odlomka pomnožitve rib in hlebov premislite povabilo, ki ga boste prejeli in da se boste v veri in v zaupanju v Gospoda tudi odločili. Ne glejmo na Skupnost samo glede na to, kar ni ali kar ni več oz. kar ne gre in bi lahko šlo (izzivi in težave seveda so), ampak najprej s pogledom na to, kar je in kar bo v moči Božjega blagoslova.

Sprejeti odgovornost v vodstvu je predvsem dejanje vere in zaupanja v našega Gospoda, po katerem se tudi imenujemo najprej kot kristjani, kot Cerkev in potem tudi kot Skupnost krščanskega življenja. Verjamem, da je v nas vseh še toliko vere, da bomo to skupaj zmogli.

p. David Bresciani

Prispevek je objavljen v oktobrski številki Plamenov. 

Med 4. in 11. oktobrom je s strani ene od skupin v Skupnosti krščanskega življenja (CVX Cheminer Franco-Libanais) predlagan teden molitve za Libanon in z njim po težkih preizkušnjah, ki so jih bili deležni v zadnjem času.

Če želite biti del pobude, pošljite svoj email naslov na allard_kouwenhoven@yahoo.com. V predlaganem tednu boste potem vsak dan prejeli spodbudo za molitev v francoskem jeziku.

Sicer pa se lahko pobudi v predlaganem tednu pridružimo tudi kako drugače. Bistveno je, da jih podpremo in se povežemo v veri.