World Christian Life Community

Iskrice naših molitev PDF Print E-mail


Molitev 63

Ko včasih je v svetilki malo olja
in v mraku se polašča me nemir,
je tihi klic, ki zdi se Tvoja volja,
kot na cestišču znak obvezna smer.

Nad takšno voljo, ki je omejitev,
ne tarnam več in ji že rad sledim,
saj sem spoznal, da je le v njej rešitev,
da v temni noči se ne izgubim.

Zdaj pa je dan. In v soncu vse blešči se.
In v vse smeri me vabijo poti.
In vsaka smer mi Tvoja volja zdi se.
In vsepovsod na koncu čakaš Ti.

Ko hvalim Te za vedrost v jasnih dneh,
Te prosim za roko, ko bom na tleh.

(Objavljeno v: Milan Debeljak, Spevi in molitve,
Oaza miru, 2011)


Molitev 64

Ko svečko iščem, ko program pripravljam,
je v meni isti, čisto blag nemir
kot v ženi, ki po kuhinji pospravlja,
ko že dišijo keksi za zvečer.

Beseda »srečanje« je hčerka »sreče«:
kako lepo je med prijatelji!
Več ko smo skupaj, bolj nas skupaj vleče
že spet in spet, da bi se videli,

da z vsem, kar smo, kar prejmemo in damo,
s tem, kar v nas klije, kar že ziblje klas,
povemo si, da radi se imamo
tako, kot Ti v ljubezni vabiš nas.

In pridejo in usedemo se v krog
iščoč drug v drugem Tvoj obraz, naš Bog.

(Objavljeno v: Milan Debeljak: Spevi in molitve,
Oaza miru, 2011.)



Molitev 6

Za brate, ki brez upanja živijo,
in zanje, ki jih skriti greh teži,
ki polni so nesmisla, zanj trpijo,
ko jih moré skušnjave in strasti;

za brate, ki so klic na pot v življenje
zamenjali za ničeve stvari,
ko v skrbi zase silijo v trpljenje,
ker prazni so in jih je strah ljudi;

za brate, ki jim je odveč živeti
in se od greha jim mrači razum;
da mogli bi svoj raskav križ objeti,
zapojva skupaj pesem za pogum.

In zame tudi, saj sem tudi tak,
ves grešen, strt, ubog, Tvoj siromak.

(Objavljeno v: Milan Debeljak:
Spevi molitve, Oaza miru, 2011)

 

 

Molitev 26

»Pomagam ti, če hočeš moje znanje,

bogu zapela bova verz ganljiv,

jaz sam navdihnem tvoje blebetanje,

ljudem je blazno všeč, če si igriv.

Ljubezen, srečo, smeh le omeniva!«

»Trpljenje in bolezen?« »Bog ne daj!«

»In smrt?« »Lahko, a naj bo zanimiva!«

»Lepoto?« Jasno! Tri najlepše vsaj!«

Kak verz o izkoriščanju življenja,

kak delček duše in kak kos srca

in slast in strast in ščepec hrepenenja

in že imava svojega boga.«

Moj Bog, odpusti, zlobni mi je dvoril

in jaz sem kar govoril in govoril.

(Objavljeno v: Milan Debeljak:
Spevi molitve,
Oaza miru, 2011)

 

 


Darilo

Od vseh daril na mizi mojega življenja,

Gospod, ti najbolj hvala za srce čutljivo,

okus njegov močnejši je kot zel trpljenja,

mi obarva v lepo življenje to minljivo.

Če bi vprašal mene, kakšno si želim darilo,

o Stvarnik moj, predno si zavezal mašno,

želja drugačnih bi imel obilo,

a srce izbral bi ravno takšno.

Četudi ni mi tuja kupica trpljenja

in često kakor strup obup mi stiska grlo,

srce mehko se v meni veseli življenja

 

in upa, da nekoč bo darovalcu v lice zrlo.

 

( Jakob)

 

 

Molitev 5

Po vzoru modrih mož sem v prošnji trezni:

»Poslušanja mi daj več kot besed,

da slišal bom tvoj glas ljubezni,«

prisluškoval in čakal ves napet.

Pa ni in ni hotelo priti

nič takšnega, kar bi v navdih bilo,

zato sem sklenil raje govoriti.

Molitev zdaj je stekla bolj gladko.

Tako zdaj govorim, poslušam hkrati

in Tvoja pesem z mojo se igra;

ko jemljem dar, ki ga želim spet dati,

izžemam znoj iz svojega srca

ves v svesti, da bi vedno nem ostal,

če ne bi Ti besed mi svojih dal.

(Objavljeno v: Milan Debeljak: Spevi molitve,

Oaza miru, 2011)



Molitev 52

Za vse, kar daješ, daješ najprej želje,

ki jih v molitvi v prošnje spremenim.

Jaz dam zaupanje, Ti daš veselje,

da up in želje z njim še podkrepim.

Potem daš vztrajnost, da bi lažje nosil

vso nepotrpežljivost svojih sanj,

nato res daš, kar upal sem in prosil,

jaz dam naročje, Ti nasuješ vanj.

Ti daš mi skrb, da ne bi šlo kaj v kalo,

jaz dober sklep, da bom delil Tvoj dar,

Ti daš hvaležnost, jaz Ti dam zahvalo,

Ti novo željo za spet novo stvar.

Neučakan jaz bi rad več hkrati,

a Ti se hočeš stalno srečevati.

(Objavljeno v: Milan Debeljak: Spevi in molitve, Oaza miru, 2011.)

 


Molitev 18

Ko hočem sam, mi je težko moliti,

frfrav, nemiren zajček sem tedaj.

Ves čas, ko bi pri tebi moral biti,

le begam in se vračam spet nazaj.

A rad imam to vsakodnevno tlako,

ki Ti v dokaz je, da Te rad imam,

in čas, ki rad ga dam, čeprav z napako,

je dar, ki z njim pred Tabo ni me sram.

Ko hočeš Ti po svoji sveti volji,

pa v meni v hipu čisto vse umiriš,

duh sam poklekne, duša sama moli,

srce vsrkava, kar mi govoriš.

In slutim: če se ne bi z onim trudil,

bi tudi ta Tvoj blagoslov zamudil.

(Objavljeno v: Milan Debeljak: Spevi molitve, Oaza miru, 2011.)

 


 

 

Molitev št. 33

Budilka. Jutro. Jasen dan pred nami.

Otroci vstajajo, gredo na pot.

V ljubezni najini. Ne bodo sami.

Še ti jih zvesto spremljaj, naš Gospod!

Za vero, za ljubezen, za učenje,

za razigran navdih, za blagoslov,

za mir srca, pogum in potrpljenje

za varno, srečno pot nazaj domov.

Vsem, ki se trudijo, ko jih učijo,

in vsem, ki z njimi šolski pot pote,

in komu, ki mu z nežno melodijo

ob njih v veselju igra srce,

in tudi Tebi, Ti Ljubezen Sama,

naj dan bo lep zaradi njih kot nama.


(Objavljeno v: Milan Debeljak: Spevi molitve, Oaza miru, 2011.)

 

 

 

Molitev 64

Ko svečko iščem, ko program pripravljam,

je v meni isti, čisto blag nemir

kot v ženi, ki po kuhinji pospravlja,

ko že dišijo keksi za zvečer.

 

Beseda 'srečanje' je hčerka 'sreče':

kako lepo je biti med prijatelji!

Več ko smo skupaj, bolj nas skupaj vleče

že spet in spet, da bi se videli.

 

Da z vsem, kar smo, kar prejmemo in damo,

s tem, kar v nas klije, kar že ziblje klas,

povemo si, da radi se imamo,

tako kot Ti v ljubezni vabiš nas.

 

In pridejo in usedemo se v krog,

iščoč drug v drugem Tvoj obraz, naš Bog.

 

(Iz knjige: Milan Debeljak: Spevi molitve, Oaza miru, 2011.)

 

 

 


Molitev 92

 

Ko jutro, poldan in večer zvonijo

zvonovi nam v domači cerkvici,

objamem najprej Mamico Marijo,

šele kasneje si na vrsti Ti.

 

Ko pa doživljam žalosti in sreče

in mi v navdihu naravnaš srce,

da prebujeno k Tebi zatrepeče,

se včasih dolgo sploh ne spomnim Nje.

 

A kaj bi mi s skrbmi in protokoli,

po kom in h komu in kako in kdaj,

ljubezen diha tudi, ko ne moli,

naš svet je v njej že večni vse in zdaj.

 

Že zdavnaj vem, da je vseeno kam,

k Njej ali k Tebi, da le nisem sam.

 

(Iz knjige: Milan Debeljak: Spevi molitve, Oaza miru, 2011.)

 

 

ZGIBAL SI ME


Noč ne more biti.
Nobena noč ni noč
in dan ni čisto dan.

Noč ni tema
in dan ni svetloba;
rojstvo ni dvig
in smrt ni padec ...

Gospod,
ko si me ustvaril,
si mi izročil žezlo
kraljevski simbol
in si dejal: bodi umetnik!
V roke si  mi potisnil dleto.

Zagibal si me Gospod
v valove vod
iz katerih rastejo,
kot sluzasta vlakna
tihe alge
niti življenja
v valovanju
noči,
ki ni tema
in dni,
ki  niso svetloba.

Saj noč se preliva v dan
in tema v svetlobo.

 

p. Lojze Bratina, duhovni asistent skupnosti

 


 

 

GORETI! GORETI!

 

Gospod, to si želim!

Glasen je žubor potoka,

pa tudi svetlega, čistega, ki teče ob meni.

Kot ubožec stojim ob njem, ne da bi kdaj iz njega pil.

Glasen je, potok, Gospod.

Ne daj, da ob njem ostanem žejen.

Pritegni me na svoj bogati Izvir.

Rad bi samo slišal od daleč šum vseh studencev, ki v Tebi

kot v neizmerni gori bobne.

Otopelosti me reši!

Naj se stopim – kot v plavžu, naj onemim popolnoma prevzet,

iz teme niča v tebe, Melodijo Bitja.

Moja MOLITEV SE ZGUBLJA V NEIZMERNOSTI;

nemir se iskri kot preganjajoč ogenj

v tej nepopolnosti, polsvetli, napol lepi, nedomišljeni …,

a čudoviti, skrivnostni stvarnosti.

Pritegni me na svoj bogati IZVIR.

 

Gospod, tebe želim najti, ne svojega odmeva, ne izliva

svoje motne notranjosti, ne praznote …

 

Tebe želim V VSAKI SVOJI MOLITVI. 

p. Lojze Bratina, duhovni asistent skupnosti


POGLED
In bil je pogled
rojstni dan svetlobe, sonca, življenja
pogled
Alfa in Omega -
kajti brez pogleda ni življenja
vse je pogled
skozi katerega
in v katerem žuborijo časi
doživetja zarij
poldnevov, večernic, noči
in celo temnega čuta zrenja
umiranja, vstajanja
pogled
vanj sem vtopljen kot v vesolju
zvezda, lune in vesolja
kozmosa, narave in družbe
pogled
bitje duha
duh bitja
ki vibrira
v neštetih, neimenovanih mimoidočih...
srečujem se z njim
pogledom, pogledi
vsakega, enkratnega, neponovljivega
samosvojega, živega,
agresivnega, prijaznega, toplega, mrkega,
milega, drsečega, zavozlanega, neponovljivega
samosvojega, živega
pogleda
neimenovanega, identičnega, enkratnega
s katerim se srečujem
z njim soutripam, živim
v tem svetovju pogledov
začetku in koncu življenja
praoceanu vseh pogledov
pogled
tvojega in mojega
ŽIVLJENJA
POGLED
v tebi živim
se gibljem
in sem.
»Gledati z novimi očmi!

Nakloni mi o Gospod, da bom zdaj videl vse stvari z novimi očmi. Naj bi razlikoval in preizkušal duhove,
ki nam bodo pomagali prepoznavati znamenja časov, se veseliti stvari, ki so tvoje in jih podarjaš drugim. Daj mi jasnost spoznanja, ki si jo dal svetim." (P. Arrupe)
p. Lojze Bratina, duhovni asistent skupnosti

 


 

Molitev 18

Ko hočem sam, mi je težko moliti,

frfrav, nemiren zajček sem tedaj.

Ves čas, ko bi pri Tebi moral biti,

le begam in se vračam spet nazaj.

A rad imam to vsakodnevno tlako,

ki dokazuje, da Te rad imam,

in čas, ki rad ga dam, čeprav z napako,

je dar, ki z njim pred Tabo ni me sram.

Ko hočeš Ti po svoji sveti volji,

pa v meni v hipu čisto vse umiriš,

duh sam poklekne, duša sama moli,

srce vsrkava, kar mi govoriš.

In slutim: če se ne bi z onim trudil,

bi tudi ta Tvoj blagoslov zamudil.

 

 

(Iz: Milan Debeljak: »Spevi molitve«, Tržič: Oaza miru, 2011.)

 



Milan Debeljak


PSALM 113

 

Ko sem prepeval Ti, ko sem Te hvalil,

ko sem pošiljal prošnje za Teboj,

ko sem, potem ko sem Te prej užalil,

Ti zagotavljal, da sem zopet Tvoj,

ko sem zahvaljeval Te za nebesa,

ko sem se klel, da grem s Teboj pod križ,

sem vedno naletel na gluha ušesa

in vedno se je zdelo, da molčiš.

Potem pa je prišlo kot iznenada,

kot pesem, ko nas prvič spreleti,

kot dva spoznata, da se imata rada,

kot ljubo dete, ko spregovori,

ko sem spoznal, da si prihajal k meni

v besedi svoji, vame položeni.


Milan Debeljak


MOLITEV 84


Vsak čas po svoje išče svojo srečo!

Da, Tvoj obraz, Gospod! Ko bil sem mlad,

lovil sem jo, vso jasno in bleščečo,

v sozvočju treh besed: »Imam te rad.«

Vzljubila je razmišljanje in delo

in tih užitek radodarnih rok,

doživljal sem jo mlado in veselo

v ponosnih zmagah najinih otrok.

Zdaj v zrelih letih vedno višje cenim,

če nič se nam nikamor ne mudi,

in mi je raj, ki mi največ pomeni,

če usedem se v kak krog s prijatelji.

Že v davnih dneh, Gospod, sva se vzljubila

in sto nebes sva skupaj prehodila.


Milan Debeljak


MOLITEV 115


Pečine, hrib, drevesa in obzorje,

galebi, veter, sonce vrh neba,

valovi, pesek, sol, krog mene morje

in žena, ki ob meni čofota.

Nasipi, jahte, jambori, pomoli,

vinograd, ceste, njive, drevored,

hotel, dežniki, mizice in stoli,

mostič, kavarna, kiosk, sladoled.

Takole v duhu ločim Tvoje delo

od tega, kar napravimo ljudje;

a vse se je v en sam pogled ujelo

in mi do dna razpljuskalo srce.

Kako lepo! Kako nam vse sovpada!

Res, Bog in človek se imata rada.


Žalovanje se ozira nazaj.

Skrbi se vrtijo okoli sebe.

Vera pa je usmerjena navzgor.


Milan Debeljak


MOLITEV 82


Ker rad Te gledam v najsvetlejšem blišču,

tako kot Te bom gledal večni čas,

se usedem v klop tik pred oltar v svetišču,

da mi je blizu, blizu Tvoj obraz.

In rad imam, da vse luči gorijo,

da zlat oltar ves v cvetju se blešči,

da mašnik prav zapoje melodijo,

da kor mu z vso močjo odgovori.

A če se v gneči zagozdim pri vratih,

kjer se k oltarju vidi bolj slabo,

se grejem v ognju, ki žariš ga v bratih

in hvalim Te, da nas je na tesnó.

Tako priskače k meni Tvoj nasmeh

kot sonček včasih, včasih pa v ljudeh.


Milan Debeljak


MOLITEV 102


Duhovniki! Poklon in spoštovanje!

Častítljiv hvaljen Jezus za pozdrav!

Pravičnost, učenost, modrost in znanje.

Komú je še za to idilo žal?

Svet se vrti drugam. Ta rod se stara.

Zagledan vase, gluh za blagovest

jih svet več ne sprejema in ne mara,

ko vpijejo resnico in protest.

A vsi ne sodimo po isti meri.

Po njih prenavljaš in rešuješ svet.

Zato te prosim v upanju in veri,

hvaležen za Tvoj dar, po njih prejet,

za vsakogar, ki se Ti še daruje,

in vsakogar, ki še jih potrebuje.


Milan Debeljak


MOLITEV 144


Kar je, to je. Tako sva zapisala.

Zares, pogosto sem Te bil vesel.

Na koncu Ti zato še enkrat hvala,

ker bil si z mano in se razodel.

Bogat si in vsak človek se ujame

s Teboj na nek enkraten, svoj način:

tu je odmev tegà, kar bil si zame,

ki ga podarjam bratom za spomin.

Saj dobro, ki si meni ga podaril

in tebi v dar vrniti se želi,

sem, iznajdljiv, po svoje preustvaril,

da skoči vmes še malo do ljudi …

Saj le tako lahko Ti nekaj dam …

Kaj? Tudi to si si izmislil sam?


Milan Debeljak


MOLITEV 119


Zahvaljen za vzneseno govorico

v nov dan prebujajočih se vrhov,

za dih planin in jutranjo meglico,

zazrto v breg oddaljenih gozdov.

Za sonček, ki od daleč zroč, počasi

oblači starko vas v vse več luči,

ko vetrc v jablani privihne včasih

kak list narahlo in ga spet spusti.

Za gomazečo strast, nepotešenost,

vrvenje in prerivanje vsegà,

za vserazganjajočo oplojenost,

nosečnost in rojevanje poljà.

In za mogočen čudež hrepenenja,

ki hoče več in še in še življenja.

 



Last Updated on Saturday, 13 February 2016 20:43