World Christian Life Community

___Ograje in meje v glavi: Ljudmila Novak, predsednica NSi
Monday, 02 March 2015 00:00

Slovenci bomo morali poskakati iz zabetoniranih ideoloških okvirjev, kristjani pa tudi iz svojih »pravičniških« sodb. – Kdo sem jaz, da bom sodil in obsojal druge? »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo,« nas uči Kristus.

V prvem letniku študija sem se vključila v mladinsko veroučno skupino. Večina članov skupine je bila navdušena nad ignacijanskimi duhovnimi vajami, ki potekajo nekaj dni v tišini, potem ko voditelj vsak dan predstavi t. i. točke za premišljevanje in poda odlomke iz Svetega pisma za meditacije. Zame je bilo to nekaj novega in s težkim srcem sem se odločila za odhod v Stično. Ves čas me je mikalo, da bi si premislila in raje odpotovala domov. Pred prijatelji mi je bilo nerodno, zato sem vztrajala in ostala. Po tem se je v meni dogajalo toliko stvari. Od spoznanja, da nas Bog neskončno ljubi in ni le hudi kaznovalec zaradi naših grehov, pa vse do spoznanja, da »zdravnika« potrebujejo bolni (grešniki) in ne zdravi (pravični). Najbolj se me je dotaknila meditacija o tem, da je vsak človek tempelj Svetega Duha. Ko sva se s prijateljico po duhovnih vajah vrnili v Ljubljano, sem gledala v oči neznancev z mislijo, da je tudi vsak izmed njih Tempelj Božji in da je tudi vsak izmed njih ljubljen od Boga, ker mu je Bog dal življenje. Čeprav je od tistih duhovnih vaj minilo natanko petintrideset let, me to globoko doživetje in spoznanje spremlja še danes. Na to se spomnim vsakokrat, ko mi gre nekdo na živce; ko me moti razmišljanje ali ravnanje nekoga; ko me nekdo prizadene ali po krivem obtoži; ko se s kom soočam kot s političnim nasprotnikom ali tekmecem; ko razmišljam o ideoloških ali strankarskih delitvah Slovencev; ko doživljam udarce in podtikanja, ki jih v politiki ni malo …

Odpuščanje in krivice

Pri tem se mi vedno znova poraja vprašanje, če znamo kristjani res odpuščati? – Ali nismo preveč zaznamovani s prepričanjem, da je tisto, kar delamo mi, prav, kar delajo neverni ali levičarji, pa je vse »narobe in grešno«? Ali znamo videti v vsakem človeku Božjega otroka, za katerega je Kristus dal svoje življenje, ker ga ljubi ravno tako kot nas? Ker smo kristjani (na naših tleh) v zadnjih desetletjih doživeli veliko krivic, marsikdaj ne znamo skočiti iz okvirja starih vzorcev razmišljanja, včasih tudi obsojanja ali celo sovraštva. Medtem ko pričakujemo, da se bodo pokesali drugi, ki niso verni in ne poznajo moči molitve, si domišljamo, kako smo sami že odpustili in smo že skoraj »popolni«. Potem pademo pri vsakdanjih odnosih. – Takšno ravnanje zelo pogosto opažam v politiki, tudi na t. i. »politični desnici«. Ni potrebno izdati svojih vrednot, če prisluhneš razmišljanju ali argumentom drugače mislečega. Ali si zaradi tega že »levičar«, če se z njimi rokuješ ali pogovarjaš oz. če podpreš njihov dober predlog? Ali imamo »mi na desnici« absolutno vse prav in smo brez greha? Ali ni vsak človek Božji otrok, tudi t. i. »levičar«?

Okvirji v glavah

/.../ Okvirje v glavah premagamo veliko težje kot betonske, žične ali lesene ograje. Pogosto niti ne vemo, da smo jih pod vplivom mnogih dejavnikov tja postavili. Naše ograje in meje je zato včasih dobro pogledati z lučjo vere. Tako jih tudi lažje preskočimo.

 

Ljudmila Novak

 

(Prispevek je bil objavljen na blogu Socialnega tedna, 4. septembra 2014.)

Last Updated on Friday, 17 April 2015 11:38