World Christian Life Community

Print

XV. Svetovna skupščina Skupnosti krščanskega življenja

Fatima, Portugalska

12.–21. avgust 2008

 

Na poti kot apostolsko telo: naš odgovor na to od Boga prejeto milost

»Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili.«

(Mr 6,30)

 

Uvod

 

Delegati na Skupščini Svetovne skupnosti krščanskega življenja, ki smo se zbrali v Fatimi na Portugalskem, smo pregledali, kako je SKŽ odgovorila na milost svetovne skupščine v Nairobiju, ko »smo se čutili potrjene, da postanemo apostolsko telo, ki si deli odgovornost za poslanstvo v Cerkvi«. (Končni dokument, 2003)

 

Zbrani ob Jezusu in ob navzočnosti Marije, ki je vzor našega sodelovanja pri Kristusovem poslanstvu (TN 9), smo povedali Njemu in Njegovi materi, kaj smo storili, učili in se naučili na naši poti po Nairobiju. Zbor dvanajstih okrog Jezusa (Mr 6,30) je postal primer za skupščino v Fatimi!

 

I.

Zgodovina milosti, 2003–2008

 

1.1 Naše zgodbe so zgodbe žalosti in veselja, obupa in upanja, nazadovanja in rasti, napak in uspehov. Čeprav v našem ranjenem svetu ni vedno preprosto prepoznati božjega delovanja, potrjujemo s simboli, če že ne vedno z besedami, da so naše zgodbe del velike zgodbe Kristusove odrešujoče ljubezni. Nič ne more bolj resnično izraziti upanja, ki ga SKŽ živi vsak dan, kot priključitev narodnih skupnosti Kube, Madžarske in Ruande v Svetovno skupnost tukaj v Fatimi.

 

1.2 Tako nam naše zgodbe predstavljajo izziv, nas navdihujejo in učijo. Predvsem pa potrjujejo, da smo učenci, apostoli, romarji – eno ljudstvo, ki je poklicano iz mnogo narodov, ki govori jezik ljubezni, živi enak stil življenja, je poslano na skupno poslanstvo, daje Gospodu mnogo sadov. Z Marijo, naše duše poveličujejo Gospoda in naš duh se raduje v Bogu, našem Odrešeniku ... kajti velike reči nam je storil Mogočni ... (prim. Lk 1,46–49)

 

2.1 Izmed mnogo milosti, ki smo jih prejeli v Fatimi, izstopa pet znakov upanja in izzivov:

 

• zavezanost usmeritvi iz Nairobija,

• edinost v različnosti,

• poziv, da živimo kot preroška laiška skupnost,

• bolj tesno poistovetenje s Kristusovim poslanstvom, da bi ubogim prinesli dobro novico in

• poglobitev in širjenje mreže sodelovanja.

 

2.2 Zavezanost usmeritvi iz Nairobija – Naša zgodovina milosti potrjuje zvestobo svetovne skupnosti usmeritvam iz Nairobija. Na vseh nivojih so naša prizadevanja usmerjena v edini cilj, to je, živeti globlje in bolj učinkovito delovati kot apostolsko telo, ker »je naše življenje predvsem apostolsko« (TN 8). Za to pričuje več stvari: vedno večje vztrajanje na duhovnih vajah, kot »posebnem viru in značilnem orodju za našo duhovnost« (TN 5); prizadevanje, da bi izboljšali učinkovitost formacije (vzgoje, oblikovanja1); novi poudarki pri vodenju v poslanstvu; pomembno sodelovanje znotraj in zunaj skupnosti. Še posebno na svetovnem nivoju, znotraj Cerkve in pri ZN je SKŽ koherentno in verodostojno navzoča. Sodelovanje med SKŽ in Družbo Jezusovo se vztrajno razvija. Dobili smo dragocene izkušnje pri izvajanju dinamike razločevanja-pošiljanja-podpiranja-vrednotenja, vendar pa Skupščina vidi še veliko možnosti za rast in doslednost na tem področju, pri čemer naj bi se formacija (vzgoja, oblikovanje) bolj zavedala pomena teh izkušenj.

 

2.3 Edinost v različnosti – Na Skupščini sta bili jasno opazni tako edinost kot tudi različnost znotraj SKŽ. Raste zavedanje, da je to značilno za našo karizmo in je vir ustvarjalnosti in je močno orodje pri poslanstvu. Zaradi te edinosti v različnosti »področje našega poslanstva ne pozna nobenih meja« (TN 8).

 

2.4 Skupščina ugotavlja, da edinost v različnosti ni vedno dosegljiva na lahek način. Medtem ko naše skupno poslanstvo raste in naša stvarnost postaja bolj kompleksna, nas lahko samo vedno bolj jasno razumevanje naše karizme usposobi, da presegamo različnosti med nami. Tako bomo lahko s tesnejšim sledenjem naši karizmi postajali bolj učinkoviti kot apostolsko telo. Intenzivnejša zavezanost SKŽ, tako kot jo vsebuje SKŽ zaveza (TN 7), se nam zdi ob sedanjem stanju razvoja za svetovno skupnost posebno pomembna.

 

2.5 Skupščina ugotavlja, da bi lahko kultura individualizma in posebne socialne ali zgodovinske okoliščine nekaterih skupnosti privedle do odpora do zaveze. Mnenje, da je apostolska moč telesa odvisna od globine zavezanosti našemu načinu življenja, kot je to izraženo v TN 12, vodi Skupščino, da poziva k ponovnemu pregledu pomena in pomembnosti zaveze, bodisi začasne ali stalne. Zatorej »kot hišni gospodar, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro« (Mt 13,52) Skupščina poziva Svetovno skupnost, naj ponovno odkrije zavezo kot povabilo k osebni duhovni poti in k z razločevanjem spoznane poklicanosti, ki naj se živi v in skozi apostolsko telo.

 

2.6 Skupščina prav tako odkriva težave pri izražanju našega upanja in izkušenj »zavezanosti« znotraj »apostolskega telesa« z uporabo različnih jezikov in v različnih kulturah: zato vabimo Svetovno Skupnost k nenehnemu dialogu in refleksiji o jeziku in oblikah, s katerimi se le-te izražajo.

 

2.7 Poziv življenju kot preroška laična skupnost – »Naše poslanstvo, v dobrem svetopisemskem pomenu in cerkveni tradiciji, mora biti preroško poslanstvo, ki se vrši v Božjem imenu in pod Njegovim vodstvom. Lahko se pomenljivo vprašamo: Ali smo res lahko preroški?« – vidimo z Božjimi očmi; poslušamo z ušesi, z Božjimi ušesi; čutimo z Božjim srcem, govorimo z Božjo besedo, »besedo sočutja s tistimi, ki trpijo … in besedo spreobrnjenja in solidarnosti za tiste, ki lahko kaj storijo proti trpljenju« (govor p. A. Nicolása, duh. asistenta Svetovne skupnosti na Skupščini). Ta izziv priznavamo kot značilno milost Fatime 2008: da bi našli navdih in tolažbo v njegovih besedah: »To je čas za preroške skupnosti ... in čutim, da se odločno gibljete v tej smeri.«

 

2.8 Skupščina odgovarja temu z drugim vprašanjem: Pri čem, v katerih rečeh Božji Duh spodbuja SKŽ, naj bo preroška?

 

2.9 Skupščina ponovno poudarja tri pomembne želje, ki smo jih najprej imeli v Itaci: “Da bi promovirali družinsko življenje kot temeljno enoto pri gradnji sveta Božjega kraljestva; da bi spremljali mlade na poti k osmišljenemu življenju ... in da bi vključevali poklicno in druge delovne dejavnosti v ... našo krščansko vero” (Zaključna priporočila iz Itaci). Skupščina je opazila naraščajočo pomembnost “družine SKŽ” – to je živeti SKŽ način življenja skupaj kot družinska enota – kot izraz “naše nujne potrebe, da bi poenotili svoje življenje v vseh razsežnostih s polnostjo svoje krščanske vere v skladu z našo karizmo »(TN 4). Prisluhnili smo tudi drugim klicem za preroško pričevanje na področjih, kot so dostojanstvo stvarstva in okolja; vizija ženske v družbi in v Cerkvi z Marijo Božjo materjo kot modelom ter ekumenski in medverski dialog.

 

2.10 Tesnejše poistovetenje s Kristusovim poslanstvom, da bi prinesli dobro novico tistim, ki so “odrinjeni” ali “tujci” – Ko je Jezus pozdravil hčer kanaanske žene (Mt 15,21–28), je bilo oznanjeno »novo, krščansko obdobje, kjer vsi lahko vidijo in obravnavajo drug drugega kot brata in sestro” (pridiga, P. A. Nicolás). Tekom dela Skupščine je postal še bolj jasen klic po tesnejšem poistovetenju s Kristusovim poslanstvom, da bi prinesli dobro novico tistim, ki so “odrinjeni, izključeni” ali pa so “tujci”. Priznavamo nujno potrebo, da bi prinesli izkušnjo duhovnih vaj vsem odrinjenim in šibkim v naši družbi in jih povabili, naj se pridružijo našim skupnostim; če je potrebno tudi z ustvarjalno prilagoditvijo programa vzgoje/oblikovanja in našega načina njihovim življenjskim stvarnostim.

 

2.11 Širitev in poglobitev mrež sodelovanja – Končno, izhajajoč iz izkušnje Svetovne skupnosti pri sodelovanju z drugimi cerkvenimi telesi v ZN in drugod in še posebno iz našega sodelovanja z Družbo Jezusovo, Skupščina spoznava nujno potrebo za širitev in poglobitev mreže skupnega razločevanja in delovanja na svetovnem, regionalnem, narodnem in lokalnem nivoju.

 

2.12 Skupščina v Nairobiju je pozvala k večjemu sodelovanju z Družbo Jezusovo in jasnejšo opredelitvijo vlog v naših odnosih. Skupščina v Fatimi hvaležno potrjuje to sodelovanje in našo željo, da bi le-to še naprej raslo, ne samo med posameznimi jezuiti in člani SKŽ, temveč tudi med SKŽ kot apostolskim telesom in Družbo Jezusovo kot apostolskim telesom. Trije pomembni dokumenti poudarjajo naš odnos in dajejo smernice temu razvoju: Sodelovanje med SKŽ in Družbo Jezusovo (priloga k Zaključnemu dokumentu iz Nairobija); Odnos med Skupnostjo krščanskega življenja in Družbo Jezusovo v Cerkvi in Vloga duhovnega asistenta. Zdi se nam pomembno, da se skupnosti dobro seznanijo s temi dokumenti. Opogumljamo naše brate jezuite, da, mogoče preko našega duhovnega asistenta, bolj ozavestijo vsebino teh dokumentov, tako da bi naše sodelovanje lahko bilo še bolj plodno.

 

III.

Gradnja znanja in usmerjanje dejavnosti

Priporočila svetovne skupščine

 

3.1 Kot odgovor na prej omenjene milosti Skupščina ugotavlja devet področij, okoli katerih naj bi gradili naše razumevanje znakov časa in usmerjali apostolsko delovanje. To so:

 

a) narava našega »apostolskega telesa« in procesi, skozi katere se odvija,

b) večanje članstva po številu in različnosti,

c) zavezanost SKŽ načinu življenja,

d) vzgoja/formacija, ki je tesno povezana z večjo dostopnostjo duhovnih vaj,

e) vodenje,

f) mreža apostolskih pobud, kar je tesno povezano s sodelovanjem med DJ, SKŽ in Cerkvijo,

g) finančna so-odgovornost.

 

3.2 Narava našega »apostolskega telesa« in procesi, skozi katere se odvija – Medtem ko znaki potrjujejo, da SKŽ postaja apostolsko telo, se je na Skupščini zaradi naše različnosti pojavilo mnogo vprašanj. Tako (sedaj) ni moč dati jasnega opisa ali definicije »laičnega apostolskega telesa«, ker je naš način nov v Cerkvi. Pojavila so se tudi vprašanja v zvezi z odnosom med skupnim poslanstvom in zavezanostjo posameznih članov, ugotovljeno z razločevanjem. V tem procesu potrebujemo potrpežljivost in moramo živeti s temi vprašanji kot izzivom. Skupščina priznava dinamiko štirih korakov, ki se izvaja na vseh nivojih – lokalno, nacionalno in regionalno, kot sredstvo za gradnjo apostolskega telesa.

 

3.3 V luči naše stvarnosti Skupščina priporoča, naj:

 

a) narodne in lokalne skupnosti vključijo dinamiko razločevanje – pošiljanje – podpiranje – vrednotenje v svoje programe za vzgojo/formacijo;

 

b) se na vseh nivojih aktivno spodbuja izmenjava informacij, materiala za vzgojo in osebne izkušnje, tako da bi se lahko vsi člani bolj tesno poistovetili z našim nastajajočim apostolskim telesom.

 

3.4 Članstvo – Seveda je članstvo ključnega pomena, ne samo zaradi naše želje, da bi postali učinkovito apostolsko telo, temveč tudi za preživetje in širitev SKŽ-ja. Čeprav naj se članstvo vedno razločuje kot osebna poklicanost (TN 10), se čutimo pozvane, da predlagamo SKŽ kot način življenja ljudem vseh socialnih slojev, ekonomskih pogojev in življenjskih položajev, iščoč tiste, ki so pogosto izključeni iz skupnosti ali življenja Cerkve.

 

3.5 Skupščina zato priporoča, naj:

 

a) skupnosti na vseh nivojih izboljšajo »vidnost« SKŽ-ja skozi preroško držo v prid pravičnosti in ubogim;

b) se prikaže vrednost SKŽ-ja kot skupnost za laike, ki je udeležena pri poslanstvu Cerkve preko vključenosti v svet (apostolat);

c) promovira izkušnje duhovnih vaj med laiki in jih povabi, naj nadaljujejo to izkušnjo v SKŽ-ju;

d) se ustvarjalno išče nove člane v ne-tradicionalnih kontekstih in naj se naša karizma razlaga v bolj dostopnem jeziku;

e) se pospešuje in podpira SKŽ med družinami, ki želijo kot družina živeti SKŽ način življenja.

 

3.6 Zavezanost SKŽ načinu življenja – Kot je bilo že pojasnjeno, pojmovanje, da je moč apostolskega telesa odvisna od globine zavezanosti našemu načinu življenja, vodi Skupščino, da poziva k ponovni proučitvi pomena in pomembnosti začasne in stalne zaveze v SKŽ.

 

3.7 Skupščina zato priporoča, naj:

 

a) narodne skupnosti ovrednotijo njihov pristop k SKŽ zavezi in

b) naj Svetovni ExCo omogoči, da bo dosegljiva dokumentacija za vrednotenje trenutnih narodnih praks in oblikuje pojmovanje poklicanosti, apostolskega telesa in zaveze, izhajajoč iz že obstoječih materialov.

 

3.8 Vzgoja/formacija – Posvetiti se mora pozornost prilagajanju vzgoje/formacije različnim življenjskim položajem, različnim socialnim in kulturnim okoljem, družinam in mlajšim članom. Prilagoditi se mora spremenljivi stvarnosti znotraj in zunaj SKŽ-ja. Zato Skupščina priporoča, naj:

 

a) se čim prej izda pregledan Priročnik za vzgojo: Proces rasti v SKŽ;

b) se spodbuja vzgoja/formacija, usmerjena v poslanstvo in finančno soodgovornost, posebno še, pri vsem našem razločevanju, s poglabljanjem uporabe metode razločevanja, pošiljanja, podpiranja in vrednotenja;

c) materiali za vzgojo, materiali in raziskave naj bodo na voljo vsem SKŽ članom narodnih skupnosti, npr. z razvojem distribucijskega centra.

 

3.9 Izkušnja duhovnih vaj – Skupaj z našimi Temeljnimi načeli tvorijo duhovne vaje enega od treh stebrov naše SKŽ karizme. Zavedamo se, da različne socialne in kulturne resničnosti potrebujejo ustvarjalnost in prožnost pri ponujanju te izkušnje več ljudem. Skupščina zato priporoča, naj:

 

a) se spodbuja takšna ustvarjalnost;

b) v sodelovanju z DJ naj se spodbuja vzgoja/formacija voditeljev (posebno laičnih), ki naj se tudi podpirajo med seboj.

 

3.10 Vodstvo – sledeč Jezusovemu zgledu si SKŽ želi vodij, ki bodo služili svoji skupnosti in pospeševali proces štirih korakov. Skupščina se hvaležno zaveda značilnih vzorcev načina vodenja SKŽ, obsega in kvalitete gradiva, napisanega za vzgojo/formacijo in darov, ki jih mnogi doprinesejo k vodenju. Prav tako prepoznava izzive pri vzpodbujanju razvoja vodenja, opogumljanju primernih oseb za vodstvene vloge in njihovem podpiranju.

 

3.11 Tako Skupščina priporoča, naj:

 

a) svetovna skupnost nadaljuje s pojasnjevanjem narave vodenja SKŽ in značilnosti različnih vodstvenih vlog SKŽ;

b) svetovni ExCo poskrbi, da so moduli z Mednarodnega srečanja za vodenje v Rimu v narodnih skupnostih dostopnejši;

c) svetovna skupnost poišče osebe z vodstvenimi sposobnostmi, ki so razpoložljive, da bi vzpodbujale razvoj vodstva, kjer bi to bilo potrebno.

 

3.12 Mreža apostolske akcije in širitev solidarnosti – Skupščina je pozorno prisluhnila klicu k večji solidarnosti med narodnimi skupnostmi in učinkovitejšemu odgovoru na znamenja časa. Izkušnja delovnih skupin v ZN in druge izkušnje mrež apostolske akcije in širitev solidarnosti dokazujejo večjo učinkovitost kolektivne akcije pri širitvi pravičnosti in človeškega dostojanstva: to je lep primer za svet, regionalne in lokalne projekte. Tako Skupščina priporoča, naj:

 

• bi bil imenovan koordinator in zagovornik apostolskih pobud na svetovni ravni, ki bi pospeševal skupno akcijo in mrežo; to bi lahko bil kdo iz svetovnega ExCo;

 

a) vsaka narodna skupnost imenuje osebo za stike, ki bi skrbela za informacije in odgovarjala mednarodnim apostolskim pozivom;

b) vsaka narodna skupnost, kjer je možno, aktivno sodeluje pri mednarodnih zadevah z delovnimi skupinami SKŽ pri Združenih narodih;

c) bo za narodne skupnosti partnerstvo (twinning) učinkovito sredstvo za rast solidarnosti med skupnostmi po svetu.

 

3.13 II. del tega dokumenta predlaga posebne ukrepe za okrepitev sodelovanja med Družbo Jezusovo in SKŽ, kar tu ni potrebno posebej ponavljati.

 

3.14 Finančna soodgovornost – Skupščina je prisluhnila odkritemu finančnemu poročilu Svetovnega izvršnega sveta o njenih težavnih finančnih okoliščinah in o stanju v nekaterih narodnih skupnostih. Meni, da je finančna soodgovornost bistveni izraz naše pripadnosti eni svetovni skupnosti in potrebno sredstvo, da postane apostolsko telo. Odgovornost drug za drugega je bistveni vidik življenja v skupnosti. Vidimo potrebo za razvoj obstoječe in novih poti financiranja stroškov poslovanja tako kot posebnih apostolskih pobud. Da bi dosegli, da bi SKŽ člani cenili finančno soodgovornost, Skupščina priporoča, naj svetovni ExCo:

 

a) pozove vsako narodno skupnost, da prevzame večjo odgovornost pri zbiranju sredstev in delitvi finančnih informacij;

b) vzpostavi petletni finančni načrt;

c) vzpostavi »apostolski fond za projekte narodnih skupnosti«;

d) poišče profesionalno pomoč, če je potrebno;

e) predlaga strategijo za zmanjšanje primanjkljaja ExCo kot poseben projekt svetovne SKŽ;

f) na narodni ravni osmisli razvoj smernic v zvezi s finančnimi prispevki članov skupnosti.

 

IV.

Sklep

 

4.1 Smernicam in priporočilom podanim v tem zaključnem dokumentu Skupščine v Fatimi bo sledilo poročilo o delovanju Skupščine, ki bo zaokrožilo vpogled, namen in projekte, razgrnjene na Skupščini.

 

4.2 Naj vsi člani Svetovne skupnosti »shranijo vse te stvari v svojih srcih« (Lk 2,51), da bomo lahko živeli globlje in učinkoviteje delovali kot apostolsko telo, ki roma z ubogim in ponižnim Jezusom skozi človeško zgodovino, in se vedno tesneje poistovetili z njegovim poslanstvom (TN 8).

 

 

 

 

 

1 Besedilo v narekovajih je dodano (op. prev.)