World Christian Life Community

___ 450 let Marijinih kongregacij
Tuesday, 30 April 2013 00:00

Bratovščine in Marijine kongregacije (2. del)

Letos praznujemo poseben jubilej – že 450 let je minilo od začetka Marijinih kongregacij. To je za nas čas milosti: da se ustavimo in pogledamo, kaj je Gospod storil tako za naše prednike kot za nas. In praznujemo! V ta namen v Plamenih odpiramo posebno rubriko, v kateri bomo objavljali tako zgodovinske prispevke na to temo kot tudi naša pričevanja, kako nam je Skupnost pomagala in pomaga živeti vero, upanje in ljubezen.

Za začetek objavljamo odlomek iz knjige Prvi jezuiti, ki ga je za objavo v našem glasilu pripravila Ksenija. Uredništvo

Bratovščine in Marijine kongregacije (2. del)

V bratovščinah, ki so nastale na pobudo jezuitov prve generacije, je bila sestava članov različna. Včasih so bili moški in ženske ločeni, tako kot je bilo leta 1549 v Mesini, kjer sta obe bratovščini pomagali revežem in jetnikom. Bratovščina Blažene Device Usmiljenja, ustanovljena leta 1551 v nekem manjšem portugalskem kraju, je sprejemala moške in ženske – in med prvimi petdesetimi člani je bilo trideset prostitutk, ki so se spreobrnile v postnem času tistega leta. Zato ni čudno, da so bili ne¬kateri člani določeni, da "povzdigujejo glas proti javnim pregreham". V Evori so se leta 1554 člani bratovščine zavezali, da bodo štirikrat na leto prišli k spovedi, kot na srečanje "brez razlikovanja" (promiscue), ki je presegalo delitev na družbene razrede, vsi: plemstvo, njihova služinčad, meščani in ljudje iz okoliških vasi.

Ali ta združenja vendarle vsaj v zasnovi kažejo značilnosti, ki jih strokovnjaki pripisujejo "protireformacijskim bratovščinam"? Ali, re¬cimo, omalovažujejo ali odpravljajo sožitje in bratstvo v korist privatiziranih pobožnosti in zahtevajo moralno disciplino od članov, ki se potem zavzemajo za skoraj puritanske spremembe v socialnih vzorcih? Ali torej vsiljujejo pobožnost verske elite namesto bolj ljudskih oblik po¬božnosti? Ali vede ali nevede delajo v korist načrtov laičnih in cerkvenih velikašev za obvladovanje socialnih, verskih in političnih nemirov s takimi in drugačnimi sredstvi? Ali pripomorejo, da se začne proces, s katerim bo odločanje prešlo iz rok navadnih članov v roke tistih, ki so "pametnejši"?

Dokler ne bomo sistematično in vsestransko proučili pričevanj o obdobju, ki ga obravnavam, mora biti odgovor na ta kompleksna vprašanja zadržan. Ustanovitev marijanskih kongregacij leta 1563 je prav gotovo zaznamovala novo obdobje za jezuite. Toda že na samem začetku so jezuiti hoteli, da bi bratovščine podpirale in širile globlje ponotranjeno etično in versko življenje. Čeprav so že prej bratovščine imele včasih tudi tak namen, so mu dale Duhovne vaje, na katere so se opirali jezuiti, jasno obliko. Zavzemanje jezuitov za pogostejšo spoved in obhajilo je bilo nekaj posebnega, čeprav niso bili edini, in je bilo usmerjeno v prihodnost. Pri bratovščinah, povezanih z jezuiti, pa je bilo bistvenega pomena dejstvo, da te niso bile vezane na župnije. Zato je bilo članstvo bolj rezultat prostovoljne odločitve, oblike verskega življenja, ki so jih predlagale bratovščine, pa so člani verjetno izbirali bolj svobodno.

Jezuiti so včasih imeli za svojo nalogo odpravo hazardnih iger, bur¬kaških predstav in javnih prireditev s petjem in plesom v bližini svetišč v postnem času. Take poglede so gotovo prenašali tudi na svoje učence. V Valencii so leta 1556 jezuiti in nadškof Tomas de Villanueva skupaj poskušali "spremeniti obličje" mesta iz grešnega v pobožno, zlasti z odpravo iger za denar in kvartanja. Z odpravo grešnih navad pa so prišla tudi dela usmiljenja. Valencijčani so obiskovali bolnišnice, prosili hrano in oblačila za reveže, kakih petdeset mož pa je ustanovilo bratovščino, ki je hotela obvarovati mlada dekleta pred prostitucijo in je zanje zbirala sredstva za doto, da so se lahko poročila.

V Neaplju je leta 1554 Giovanni Francesco Arakio ustanovil dve bratovščini, za moške in za ženske. Kar se tiče oblik pobožnosti in del usmiljenja, so se člani držali običajnega jezuitskega vzorca in tudi Neapeljčanke so sprejemale spreobrnjene prostitutke na svoje domove, dokler se ni našla zanje primerna rešitev. Vendar ne v eno ne v drugo bratovščino niso sprejeli nikogar, ki prej ni opravil splošne spovedi. Obe bratovščini sta volili svoje vodstvo, imeli sta tudi uradno škofovo do-voljenje. Ženske so celo privolile, da ne bodo uporabljale rdečila in da se ne bodo družile z drugimi, ki ga uporabljajo! Že ime Kongregacija obhajancev, ki si ga je sprva izbrala moška veja, je kazalo na spremembo v primerjavi s srednjeveško pobožnostjo. V tem pogledu ni bila edina med bratovščinami, ki so nastale pod vplivom jezuitov.

Istega leta so jezuiti v Barceloni in Alcali pregovorili nekaj mo¬ških, da so v obeh mestih ustanovili bratovščino, ki si je določila kot posebno nalogo, da bo preprečevala razvado preklinjanja in bogokletja, menda zelo razširjeno v obeh mestih. Člani so, na primer, sebi določili kazen, če so se spozabili in zakleli. V Alcali se je imenovala Bratovščina Božjega imena in je bila predhodnica "Družb Svetega imena", tako zna¬čilnih za sodobno katolištvo.

Člani portugalske Bratovščine Blažene Device Usmiljenja, ki so se dogovorili, da bodo glasno nasprotovali javni pregrehi v svojem kra¬ju, so sklenili, da bodo zaprosili za pomoč škofa in kralja, če ne bodo uspešni. Bratovščino, povezano z Domom za katehumene v Rimu, je že na začetku potrdil papež. Dom sv. Marte, s katerim je bila povezana Compagnia della grazia, je bil ustanovljen s papeško bulo. Vendar so to bolj izjeme kakor pravilo. Torej so bratovščine v vsakem kraju imele drugačen poudarek in drugačen odnos do cerkvene in svetne oblasti, tako da se v tem pogledu bistveno ne razlikujejo od večine bratovščin iz predhodnega obdobja.

Ko so jezuiti začeli ustanavljati šole, je bilo skoraj nujno, da so bra¬tovščine začeli uporabljati in prilagajati za svoje dijake in študente. Štu¬dentske bratovščine niso bile nič novega; v Rimu in Firencah, na primer, so obstajale že od petnajstega stoletja. Jezuiti so jo ustanovili v svojem kolegiju v Genovi že leta 1557 in v Perugii leta 1562. Ustanova odločilnega pomena pa je začela delovati naslednje leto v Rimskem kolegiju. Vodil jo je mlad belgijski jezuit Jan Leunis.

Cirkularno pismo iz Rima z datumom 14. julij 1564, namenjeno ce¬lotni Družbi, opisuje to novo društvo (societas). Bratovščina je imela za zavetnico Devico Marijo, sestavljali pa so jo predvsem mlajši fantje (pueri) iz kolegija, ki so se zavezali, da bodo hodili vsak dan k maši, vsak teden k spovedi in vsak mesec k obhajilu ter da bodo vsak dan opravili polurno meditacijo. Poleg tega so obljubili, da bodo opravljali še nekate¬re druge pobožne vaje in tudi "služili ubogim". Vse to zveni znano. Toda pismo dodaja, da "eden izmed patrov vodi" bratovščino, čeprav so pred¬stojnika izvolili "med starejšimi in pametnejšimi" fanti. Ker večina članov ni imela več kot petnajst let, vloga jezuita ne preseneča, vendar pa pomeni spremembo glede na predhodno prakso. Čeprav pismo omenja služenje ubogim, je iz samega pisma in iz drugih dokumentov iz tistega časa mogoče razumeti, da je bilo pobožno življenje dijakov v središču te marijanske ali Marijine kongregacije (Sodalitas Beatae Virginis), kakor so jo pozneje imenovali. Spet je starost članov tako rekoč narekovala tak poudarek. In kaj je potemtakem delal dijak – predstojnik? Njegova glavna naloga je bila, da je med člani izbral za službo nadzornika dvanajst fan¬tov, ki so pazili na obnašanje drugih članov in skrbeli, da so se ti resno posvečali študiju.

Izbira zavetnice je odražala močan marijanski element v Leunisovi osebni pobožnosti, verjetno pa se je zdela tudi primerna za to starost članov. Kakor smo videli, je bilo do tedaj malo bratovščin, s katerimi so bili povezani jezuiti, posvečenih Mariji.

Že leta 1563 je bil Rimski kolegij mednarodno središče, kjer so se srečevali jezuitski duhovniki in sholastiki iz vse Evrope, in kolegijska priredba bratovščine, primerna za mlade študente, se je začela širiti tudi v druge jezuitske šole in je sčasoma postala sestavni del vzgoje v teh šo¬lah. To je privedlo do prepričanja, da so ali da morajo biti druge kongregacije nekakšne podružnice "matične" Marijine kongregacije v Rimu, in tudi do bule papeža Gregorja XIII. leta 1584, ki je to prvenstvo uradno potrdila. Rimski kongregaciji je bilo tedaj "pridruženih" že približno petdeset drugih v mestih, kot so Neapelj, Genova, Barcelona, Madrid, México, Praga, Köln, Lizbona in Luzern.

Dolgoročno je tak potek dogodkov pomenil, da so jezuiti zdaj imeli bratovščino, "družbo" (sodalitas), ki je bila prepoznavno njihova, tako kot so bili "tretji redovi" značilni za beraške redove. Svoje mesto je naj¬prej imela v jezuitskih šolah, kmalu pa se je razširila tudi med odraslimi. Kakor se je pokazalo v zadnjem času, so bile marijanske kongregacije v mnogih predelih Evrope izredno pomembne za oblikovanje pobožnosti laikov v naslednjih stoletjih, jasno pa jih je treba ločevati od drugih bra¬tovščin, posebno tistih, ki so bile vezane na krajevne župnije.

Papeška bula iz leta 1584 v večjem delu obravnava mnoge in ra¬znovrstne odpustke, ki so jih člani lahko dobili v moči tega dokumenta. Hkrati pa vrhovnemu predstojniku Družbe Jezusove dovoljuje nadzor¬stvo nad vsemi pridruženimi kongregacijami. Tri leta pozneje je Clau¬dio Aquaviva, tedanji vrhovni predstojnik, v Splošnih pravilih, ki jih je določil za kongregacije, pojasnil, da je izbrani predstojnik kongregaci¬je podrejen jezuitskemu voditelju v vseh zadevah - "in tutte le cose". Navedena določba je najbrž samo uzakonila tedanjo prakso, vendar pa sama določba in vloga, ki je v buli dodeljena vrhovnemu predstojniku, pomenita veliko spremembo v primerjavi s tem, kako so jezuiti obrav¬navali bratovščine v zgodnejših letih.

Papeška bula in drugi uradni dokumenti, ki so ji še sledili, so pripo¬mogli, da se je izkristaliziralo, kaj so bratovščine od takrat pomenile članom Družbe, in uveljavili normativni model namesto do tedaj pre¬vladujočih neformalnih skupin. Oba dokumenta, bula in Splošna pravi¬la, sta pripomogla, da so člani marijanskih kongregacij imeli občutek povezanosti, ki je presegal krajevne okvire. Pri tem pomembnem doga¬janju so, tako kot pri tolikih drugih, odločilno vlogo odigrale jezuitske šole.

(Iz knjige "Prvi Jezuiti")

Pripravila Ksenija

Last Updated on Thursday, 21 August 2014 10:06