World Christian Life Community

Milan Debeljak: Spevi molitve PDF Print E-mail
Tuesday, 28 February 2012 20:56


 

 

 Iz hvaležnosti Gospodu

 in vam, dragi prijatelji,

 ki smo skupaj odraščali

 in se veselili življenja,

 podarjam te sonete

 svoji vzgojiteljici,

 Slovenski skupnosti

 krščanskega življenja.

(Milan Debeljak, Spevi molitve. Oaza miru, 2011)

 

 

Milanove Speve molitve sem prebrala dvakrat; prvič v treh urah, drugič v treh tednih.

Zakaj dvakrat? Kar pet razlogov sem našla za to:

1) ker so me že po prvih nekaj straneh zadeli,

2) ker je v njih beseda nad formo, čeprav so dosledno in pravilno pisani v zahtevni obliki angleškega soneta,

3) ker sem v njih videla priložnost in izziv za osebno meditacijo,

4) ker so v meni zbudili veliko spoštovanje do Milana in Marjana, ki ju sicer najbrž še nikoli nisem srečala, a ju prek molitev in fotografij iz teh Spevov globlje čutim kot večino ljudi iz svoje okolice,

5) ker me je Andreja Bahovec prosila, da o tej knjigi napišem par besed za Plamene, jaz pa po prvem branju kljub močnim vtisom nisem bila prepričana, da nisem spregledala česa bistvenega.

 

Sporočilo je sicer jasno in bi ga bilo mogoče povzeti v Bog je moj Gospod in moje vse, vendar so motivi, ki ga sestavljajo, številni. Njihov skupni imenovalec je iskanje Božje vsepričujočnosti v preprostosti vsakdanjih dogodkov, vse skupaj pa se v molitvi in v zrenju v sveto podobo nadgradi v iskreno željo po uresničevanju Njegove volje. Milan tu pred nas, bralce, ki se počasi spreminjamo v molivce, stopa v iskreni ponižnosti iskalca, ki pozna vse postaje na poti za Gospodom – od tiste, ki jo dviga mladeničev zanos in moč, do one, ki utrujenega molivca v skušnjavi brez odgovora tlači k tlom, pa one, ko želi za trenutek ubežati Njegovemu pogledu, in one, ko ga je zaradi tega sram, ter one, ko prizna, da ne zmore in tudi noče sam, in seveda tudi one, ko v tihem zrenju in občudovanju Vsemogočnega končno obmolkne in se preda svetosti trenutka. Taki trenutki spreminjajo, saj jih spremlja zavest, da človek sam ne zmore kaj veliko, pravzaprav nič, in da se je torej najbolje predati v Njegove roke. To so trenutki globoke intimnosti, v katerih pa Milan ne nastopi kot romantik, ampak kot trezen realist, ki ni brez lastnega mnenja o družbi in odnosih v njej. Mene osebno prav s slednjim še najbolj nagovarja, ker mu čisto zares verjamem, da je iskren, in ker v njih ni nobenega obsojanja, saj je to ob Božji navzočnosti nemogoče – kako bi namreč izpostavljali grehe drugih ob Njem, ki je šel na križ tudi za naše, in to zaradi ljubezni, ki ne pozna razlik.

 

In kateri Milanovi soneti so se me posebej dotaknili? Več jih je, med njimi tudi tale:

 

M 28

Ko ljubim vse, kar si položil vanjo,

ko sem hvaležen ji za lepe dni,

ko srečen sem, če sem prijeten zanjo,

ko strah me je, če ona strah trpi,

 

ko vleče k njej me, kadar sva narazen,

ko mi je lepa, kot bila je prej,

ko všeč mi je vsak, kdor je z njo prijazen,

ko mir je v meni, če lepo je v njej,

 

ko se mi z vsem, kar dela, prav obrača,

ko ljubim jo srčnó in rad sem z njo,

ko v vsem, kar je, mi je tako domača,

da v tem, kar ni, sprejemam jo lahko,

 

je to že skoraj to, kar čutiš Ti

do nje, do mene in do vseh ljudi.

 

 

Knjiga je vsekakor vredna, da jo vzamemo v roke, tudi večkrat. Milan in Marjan, hvala! 

 

 

Knjigo Spevi molitve lahko dobite v Ljubljani v Dravljah, v Škofovih zavodih, na Rakovniku in pri frančiškanih na Tromostovju; v Kranju in v Kopru v knjigarni Ognjišče; v Celju pri Mohorjevi; v Mariboru v Slomškovi knjigarni in  pri Milanu doma.

Last Updated on Tuesday, 28 February 2012 23:00